Tin Grabnar, Tjaša Bertoncelj
TIHOŽITJE

lutkovna predstava




Devet poizkusov, kako ohraniti življenje
Lutkovna predstava, 16+

Režiser Tin Grabnar,
Igrajo Asja Kahrimanović Babnik, Iztok Lužar, Zala Ana Štiglic,
dramaturginja Tjaša Bertoncelj,
scenografka Sara Slivnik,
kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič,
avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar,
oblikovanje zvoka, zvočnih in glasbenih efektov Eduardo Raon,
lektorica Maja Cerar,
lutkovni tehnolog Zoran Srdić,
avtorica videa Vesna Krebs,
oblikovalec svetlobe Gregor Kuhar,
fotograf Jaka Varmuž.
Koprodukcija
Flota, zavod Murska Sobota in Flota, Ljubljana, Lutkovno gledališče Ljubljana,

Tihožitje naslavlja težko ulovljivo vprašanje pojava življenja. Z radikalnimi uprizoritvenimi pristopi skuša režiser Tin Grabnar skupaj s soustvarjalci razumeti tisto, kar nas dela žive. Kaj je tista notranja sila, ki ji pravimo življenje? Kako razumeti pojav obstoja in kako razumeti njegovo nasprotje – smrt? Z raziskovanjem tega vprašanja se vzpostavlja senzibilen uprizoritveni jezik, ki naslavlja temeljna filozofska vprašanja bivanja, hkrati pa v občinstvu poizkuša vzbuditi spoštovanje do vsega tistega, čemur pravimo, da je živo.

POIZKUS OHRANJANJA ŽIVLJENJA
Taksidermija, umetnost ohranjanja živalskih teles, se v viktorijanski dobi popularizira predvsem kot kurioziteta in simbol prestiža oziroma kot trendovski dekor visoke družbe v imenu naravoslovnih znanosti. Slednje je povezano s takratnim razmahom kolonializma, ki je temeljil na prisvajanju dobrin in bogastva osvojenih dežel. Preparati iz tujih dežel so po eni strani predstavljali veličino narave, hkrati pa zmožnost človeške prevlade in podjarmitve te eksotične narave; bili so torej fizična manifestacija posedovanja in moči.
Do danes je taksidermija razvila različne izraze, ki segajo tudi čez primarni namen naturalističnega odslikavanja narave; od etične taksidermije, antropomorfne, umetniške do prepariranja lovskih trofej itd. Množica delovanj in pristopov taksidermistov izraža kompleksnost širšega odnosa med človekom in živaljo. Pod to mnogoterostjo izpostavlja problematiko dvojnosti in konflikta med intenco ter konsekvenco. Kaže, kako namera vpliva na dojemanje dejanskih posledic. V skrajnem primeru: v kolikšni meri lahko okrasje nedolžnosti ovesi zločin. Ljubezen do živali in/ali odvzem življenja. Ohranjanje živega bitja, širjenje ljubezni, vračanje dostojanstva in/ali človeško posedovanje narave. Taksidermija lahko služi kot metafora za ljubezen do narave. Lahko pa služi tudi kot metafora za družbeno sprenevedanje in antropocentrično izkoriščanje narave. Kaže na tanko mejo med spoštovanjem, čaščenjem in izkoriščanjem, objektivacijo. Vse to skozi prizmo lastninjenja smrti in življenja.
Za razpiranje tako radikalne teme so potrebni radikalni uprizoritveni postopki, ki neposredno razgrinjajo zaveso in soočajo s tematiko. To so postopki, ki lahko v občinstvu razprejo globoka čustvena ter tudi etična in filozofska vprašanja. Lutkovna predstava za odrasle Tihožitje: Devet poizkusov, kako ohraniti življenje taksidermijo in idejo ohranjanja življenja manifestira in preizkuša v potencirani obliki. Ustvari iluzijo življenja tam, kjer ga ni. Uporabi bit lutkovnega medija: oživlja ne-živo. Animacija v Tihožitju poseže v realno življenje; animirana entiteta je bitje, ki je nekoč živelo in je umrlo pod človeško roko. Predstava tako po uprizoritveni formi kot po vsebini naslavlja težko ulovljivo vprašanje pojava življenja. Kaj je tista notranja sila, ki ji pravimo življenje? Kakšno je življenje? Kako razumeti pojav obstoja in način obstoja ter kako razumeti njegovo nasprotje – smrt? In navsezadnje, kaj pomeni to življenje odvzeti? Z raziskovanjem teh vprašanj se vzpostavlja senzibilen uprizoritveni jezik, ki naslavlja temeljna vprašanja bivanja živalskih bitij, hkrati pa v občinstvu poizkuša vzbuditi spoštovanje do vsega tistega, čemur pravimo, da je živo.
V gledališki gesti hiperrealnih slik življenje živih bitij izpostavlja kot dobrino. Poizkuša občudovati in poudarjati ljubezen do narave. Poizkuša ohranjati lepoto. Poizkuša vračati dostojanstvo. V oživljanju neskaljene narave, se odmika dinamičnemu pestrenju in kulturni karakterizaciji narave. Izmika se naravi, stvarjeni po človeški podobi, in se ji klanja tako, da ji daje prostor, v katerem lahko govori sama zase le s svojo neokrnjeno lepoto.
Še tako navidezni neokrnjeni naravi, petim idiličnim prizorom narave, pa zapoveduje intervencija, gledališka konstrukcija. Tudi občudovanje narave in iskanje načinov poudarjanja njenih pravic ima svoje posledice in svoj kos posedovanja. Hiperrealistična slika narave na odru je sestavina naravnega in umetelnega. Narava je po-ustvarjena. Človek je tisti, ki je v naravo interveniral in ta svet kreiral, zrežiral. Gradnja scenografije, luči, uprizoritvenih sredstev se sklene v trenutek oživetja. Neposredno sinhroniziran zvok omogoča ritmične slike, ki se v svojih kontrastih dopolnjujejo. Zakriva in razkriva se gledališki mehanizem. Tako dopolnjuje iluzijo življenja – živo tihožitje, in ga tudi razkraja. Skozi poudarjanje življenja se hkrati razpira njegova dejanska odsotnost, dejstvo smrti. Brez človeškega faktorja bi bila bitja nezmožna (ponovno) obstajati. Hkrati pa determiniranost mrtvega in dejstvo umetelnega preseže moč človeške kreacije ponovnega življenja.
Soočanje z neposredno razsežnostjo smrti in življenja živih bitij pušča prostor razmisleku o razmerju med človekom in naravo ter vprašanjih, kot so: Kje se srečata intenca in dejanje? Do kolikšnega razpona seže v imenu dobrega? Kdaj žival kot cilj postane žival kot sredstvo? Kako ne-vidna in ne-vredna je smrt živalskih bitij? Do kolikšne mere smo lahko pravični v odnosu do živali? Kje je mera človeške intervencije? Kako ohranjati življenje in bistveno vprašanje – kako ga lahko ohranimo?
Gledališče je pogosto v položaju aktivnega preizpraševalca. Lahko je v položaju progresivnega izrekovalca, ki sestoji iz dvojnosti in meje med izkoriščanjem in bojem proti izkoriščanju. In to lahko tudi prizna. Kako se boriti proti prilaščanju narave, proti živalim kot sredstvom za lastne želje in fascinacije? Predvsem je moč tudi v našem ne-posedovanju in puščanju narave kakršna je – v vsej svoji fascinantni lastnosti. V pustiti ji biti.

Premiera: 7 oktober 2020, Lutkovno gledališče Ljubljana
Ponovitve: 8., 9. in 10 oktober 2020,
Lutkovno gledališče Ljubljana


O PRAZNIH PROSTORIH

avtorski plesni solo




O praznih prostorih je raziskovanje telesa kot prostora, v katerem bivamo. Je poskus raziskovanja (ne)omejenosti entitete na prostor in osmišljanja sebe kot »nečesa«, kar obstaja in deluje znotraj telesa, a prav tako ne glede na svoje telo, ter znotraj družbe, a prav tako ne glede na njo. Je težnja k negaciji označevanja in osmišljanja dejanj po principu dobro-slabo in proces zmanjševanja dražljajev iz okolja ter iskanje udobja v primanjkljaju slednjih. Plesni solo definira svoj prostor v praznini, obdani z občinstvom, kjer vsakič znova začne svoj proces iskanja.

Koreografija in izvedba: Ana Cvelfar
Glasba: Erik Satie
Svetovanje: Marija Slavec
Dramaturgija: Zala Mojca Jerman Kuželički
Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota In Flota Ljubljana
Izvršna producentka: Ksenija Kaučič
Koprodukcija: Plesni teater Ljubljana, Plesni Forum Celje
Posebna zahvala: Goga Stefanovič Erjavec
Predstava je nastala s pomočjo Ministrstva za kulturo RS

Premiera: 24. september 2020, Plesni teater Ljubljana

Ponovitev: 25. september 2020, Plesni teater Ljubljana



POSTAJA SAMOBITNO
plesno gledališka predstava




Avtor in izvedba: Klemen Janežič
Dramaturgija: Sara Živkovič
Glasba: Branko Rožman
Glas: Nina Ivanišin
Tiny whoop: Mark Bizilj
Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel
Kostumografija: Timotej Rosc
Vizualno oblikovanje: Pikto
Fotografija: Urša Premik
Strokovna pomoč: Sandi Skok, Fabio Liberti, Jernej Bizjak, Dušan Janežič, Nina Ivanišin
Posebna zahvala: Andrej Omejec, Brigita Janežič
Produkcija: Flota, Ljubljana, Flota, zavod, Murska Sobota
Koprodukcija: Bunker, Zavod 0.1
S podporo: Ministrstvo za kulturo RS
Stara mestna elektrarna Ljubljana

Premiera: 12. marec 2020, Stara mestna elektrarna ,Ljubljana

Predstava raziskuje našo vpetost in avtonomnost znotraj dandanašnjega zahodnega ustroja in vpliv obdajajočega okolja na našo prvobitnost. Osnovo za tovrstna preizpraševanja avtor črpa iz situacij nemoči, nesprejemanja, neodgovornosti, neodločanja, negotovosti, pa tudi iz želje po smiselnem in vse bolj potrebnem ravnotežju med naravno in človeško stvarnostjo ter ustvarjeno in sistemsko dejanskostjo.


ENO - ONE
plesna
predstava,
predstava sodobnega flamenka



Avtorstvo in koreografija: Urška Centa
Ples: Urška Centa, Tina Habun
Avtorstvo glasbe in izvedba: Robert Jukič, Tomaž Gajšt
Dramaturgija: Andreja Kopač
Oblikovanje svetlobe in videa: Borut Bučinel
Fotografija: Andrej Lamut
Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota in Flota, Ljubljana
Koprodukcija: Cankarjev dom
Sponzorji: Mercator, Riko, BTC, Medicop
Zahvala: Odvetniška družba Krapenc in odvetniki

Premiera: 14. februar 2020, Cankarjev dom, Kosovelova dvorana
Vstopnice; 14 / 9 EUR

Predstava ENO – ONE je predstava o ženski in njenem iskanju svobode in soobstoja.

Z drugimi ženskami si deli isto telo, prostor in čas. Z njimi gradi ENO, ONE pa se zrcalijo v njeni ednini. Njeni koraki so skupni koraki, njena misel je misel neštetih in njeno krilo je polje, na katerem lahko obstaja samo skupaj z njimi. Vse dokler njenega občutka pripadnosti ne preseka slutnja individuuma in vseh njenih por ne naseli vonj svobode.
Predstavo gradi gibalna govorica flamenka, ki se radovedno druži s formo sodobnega plesa in urbanega zvoka, ki si z lahkoto izposoja pri drugih glasbenih kulturah. Gibalni izraz, telesni znaki flamenka – udarci nog, tleskanje, ploskanje, dih in glas – služijo kot glasbeni inštrument in soustvarjajo glasbeno kompozicijo.

Ženska, ki pleše.
Urška Centa kot solistka v flamenku zastopa sebe, svojo dvojnost in svoje prebliske, s katerimi si išče pot do sebe skozi drobljenje pravil, ki jih postavlja tradicija flamenka, in se podaja v prvinski ustvarjalni svet, v katerem ima intuicija prednost pred razumom.
Na odru tako spremljamo »njeno« podvojitev v podobi dveh plesalk, kot tudi »njeno« razširitev v podobi dveh glasbenikov, ki omogočata nenehen dialog z »njo« in »njenim« notranjim monologom, ki sili na plan. ENO – ONE je tako njena podoba, ki je nedeljiva z zunanjim svetom, njeno prelamljanje giba in besede, ob čemer si ne prizadeva rekonstruirati vprašanj smisla, temveč odgovoriti na nagovor vseh, ki skupaj z njo (v)stopajo v dialog, v katerem še vedno ostaja ona – neskončno (p)osebna, nenavadna, eterična, enigmatična, fluidna, skrivnostna, magična. Ženska, ki pleše. (Andreja Kopač)



CYPHER
plesna predstava
Režija in koreografija:  Sara Šoukal, Alex Tesch, Žigan Krajnčan



Zasedba: Andraž in Bor Prokofjev, Nace Novak,  Lia Lačen, Alja Sedonja, Teja Modrijan, Ian Lampič, Alexander Matthias Tesch, Tibor Rožanc, Neža Dapčevič, Lara Slabe, Neža Koprivnik, Sara Janašković, Jerca Rožnik Novak, Sara Poček Conde, Sarah Al Saleh, Maša Grce, Petra Peček, Teja Podboj Breznik, Brina Dokl, Žigan Krajnčan, Gašper Kunšek

Soustvarjalci;
Oblikovanje giba: Alex Tesch, Žigan Krajnčan
Oblikovanje besede: Urh Mlakar, Timotej Novakovič, Sarah Al Saleh, Sara Šoukal
Oblikovanje glasbe: Niko Komac, Urh Mlakar, Luka Kesič
Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel
Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič
Oblikovanje razstave: Neža Dapčevič
Producenta: Gašper Kunšek, Nataša Zavolovšek
Pobudnik: Žigan Krajnčan

CYPHER je tradicija, ritual in način izmenjavanja idej in energije. Je iskanje ravnotežja posameznika in skupine med ustvarjanjem svoje vsebine in podpiranjem druge.
V predstavi Cypher gre za dialog med različnimi umetnostmi, ki za svoj izraz uporabljajo različen jezik. Besedo, gib, zvok. Vse te tri komponente se mešajo v vsaki umetnosti posebej in med seboj. Fuzijo različnih izrazov usmerja improvizirana režija: MC-ji, ki z intuicijo in kodo narekujejo ritual predstave.
Predstava je nadaljevanje in nadgradnja projektov Freestyle Cypher (Spider festival edition) in Chorus.

Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota in Flota, Ljubljana
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče
Ob podpori Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mestne občine Ljubljana.

Premiera: 17. december 2019, Slovensko mladinsko gledališče
Ponovitev: 18. december 2019, Slovensko mladinsko gledališče



ZA PRAZNINO / JOK KAMERE
Gledališka predstava


Režija, besedilo, scenografija in oblikovanje svetlobe: Jan Krmelj
Koreografija: Jan Krmelj, Gaja Rupnik Caruso, Nika Prusnik Kardum
Avtor glasbe: Gašper Torkar
Video: Stella Ivšek in Gregor Mesec

Nastopajo: Nika Prusnik Kardum, Gaja Rupnik Caruso, Jan Krmelj

*

Ko sem imel tri leta,
si je moj oče izposodil kamero,
da bi vanjo ujel naše življenje.
Bil je blag november, leta 1998.
Prihodnost ni bila vidna.

Obstaja dokaz, zapisan na filmskem traku.
Ko se je moj pogled obrnil v njeno lečo,
ko so se moje oči soočile s črno luknjo njenega pogleda,
sem bil spremenjen.

Kamera me je spremenila.
Nisem mogel slišat ničesar razen njenega joka.
Zahtevala je: zahtevala je resničnost,
da je lahko obstajala.

Strah me je bilo tega pogleda.
Začel sem bežat, začel sem bežat
pred Kamero.
Zahtevala je moj obstoj.
Razdelila je moje življenje na dvoje.

Ta predstava je opravičilo.
To je zgodba te Kamere.
Rojstvo. Zahteva.
Nasilje. In potem
praznina.

Jočem za praznino Kamere.
Klečim za praznino njenega pogleda.
Klečim za praznino.
Za praznino.

* Jan Krmelj

Produkcija: Flota, Ljubljana, Flota, zavod, Murska Sobota
Koprodukcija: MGLC / Švicarija
Partner: Slovenski gledališki inštitut (SLOGI)
S podporo: Ministrstvo za kulturo, Mestna občina Ljubljana

VSTOPNICE: 10,00 €, 8,00 € (študenti, upokojenci)
INFO./REZ.: ksenija@flota.si



ALIEN EXPRESS - DRUGI LET
plesna predstava



Drugi let je okrepljen z glasbeno zasedbo didžeja SunnySuna in jazzista Kristijana Krajnčana ter z gverilsko svetlobno intervencijo Boruta Bučinela. Poteka v “soočenju” z nevidno silo, ki jo je mogoče zaznati ob vsakem koraku. Tako med ustvarjalce na odru kot v zaodrje se je namreč vrinilo neznano bitje oziroma njegova vseobsegajoča prisotnost, otipljiv duh in neotipljiva prezenca. Videli boste, kako se z njim spopasti, kaj narediti, kaj sploh hoče in od kod je prišel.

Ideja, koreografija in izvedba: Gašper Kunšek, Žigan Krajnčan
Glasba in izvedba: DJ SunnySun in Kristijan Krajnčan
Oblikovanje svetlobe, video in fotografija: Borut Bučinel
Dramaturgija: Andreja Kopač
Oblikovanje zvoka: Jure Vlahović
Producentka: Nataša Zavolovšek 

Produkcija: Flota, Ljubljana in Flota, zavod, Murska Sobota. Koprodukcija: Kino Šiška in Dijaški dom Ivana Cankarja.
S podporo Ministrstva za kulturo RS in Mestne občine Ljubljana. 
Zahvala: DansstationenMalmö, Dança em Trânsito, Brazilija, in KLAP Maison pour la danse, Marseille.

Premiera 23. marec 2019, Kino Šiška
Ponovitev 24. marec, 16. september 2019, Kino Šiška


MERILCI BREMEN
plesna predstava