Anamaria Klajnšček
ONA/SHE
plesno-glasovni solo performans
Koreografija in izvedba: Anamaria Klajnšček
Avtorska glasba: Aurora Bauza
Kostumografija: Gabriela Lotaif
Fotografija: Nora Baylach
Oblikovanje luči: Andrej Hajdinjak
Video: Yari Stepanov
Zvočni tehnik: Damjan Delak
Svetovanje: Maja Delak
Grafična podoba: Natja Jankovič
Besedila: Gabriela Lotaif in Anamaria Klajnšček
Koproducenti: Flota, zavod, Murska Sobota, Emanat,
Flota, Ljubljana, Plesni Teater Ljubljana
Podpora: La Visiva, Barcelona
S finančno podporo Ministrstva za kulturo Republike
Slovenije in Mestne občine Ljubljana.
Posebna zahvala: Nori Baylach, Gabrieli Lotaif in vsem
čarovnicam njenega rodu.
ONA je
plesno-glasovni solo performans Anamarie
Klajnšček. Avtorica je inspiracijo za
predstavo primarno črpala iz treh virov:
ženskih likov svoje družine in njihovem
arhetipu ženske moči, iz siren kot
velikokrat ponovljivih mitoloških bitij in
čarovnic kot realnih ženskih entitet oz.
takšnem poimenovanju žensk skozi temačno
zgodovino, v kateri so na njihov račun
nekateri pridobivali moč in oblast. Umetnica
je kot osnovo teoretske raziskave in podlage
za predstavo ONA med drugim uporabila
naslednja dela: Mona CHOLLET: In defense of
Witches, Clarissa Pinkola ESTÉS: Ženske, ki
tečejo z volkovi, Silvia FEDERICI: Kaliban
in čarovnica Demetra GEORGE: Mysteries of
the Dark Moon.
Premiera: 14. oktober 2022, Plesni Teater
Ljubljana
Rosana Hribar
PRIZNATI NEZNOSNO.
LJUBIM TE.
plesna predstava
Idejna zasnova in koreografija: Rosana Hribar
Soustvarjalke predstave in nastopajoče: Urša
Rupnik, Tina Habun, Patricija Crnković (ples),
Barbara Krajnc Avdić (igra),
Severa Gjurin (vokal)
Glasba: Severa Gjurin
Glasbena matrica: Časovne skice (Severa Gjurin in
Borut Činč)
Dramaturgija: Andreja Kopač
Ideja za kostume: ustvarjalke predstave
Izvedba kostumov: Tea Mazaj
Oblikovanje svetlobe: Danilo Pečar
Besedilo v predstavi je prirejeno po knjigi
Rolanda Barthesa Fragmenti ljubezenskega diskurza
Prevod pesmi Kaj hoče ženska (Kim Addonizio):
Irena Štaudohar
Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota in Flota,
Ljubljana / zanj producentka: Ksenija Kaučič
Koprodukcija: Zavod En-Knap / zanj producentka:
Karmen Keržar
V sodelovanju z Anton Podbevšek Teatrom APT
S podporo Ministrstva za kulturo RS in Mestne
občine Ljubljana.
Anthony de Mello je nekoč zapisal: »Zgodba je najkrajša
razdalja med človekom in resnico.« Kar je obenem
»zgodba« predstave Priznati neznosno. Ljubim te., ki se
je oblikovala prek pogovorov in pripovedi žensk, ki jim
je skupen le kraj, v katerem trenutno živijo. Novo
mesto. Nekatere so pribežale zaradi vojne, druge v
iskanju boljšega življenja, tretjim nikdar ni bila dana
možnost izbire. Ženske so žene, matere, sestre, snahe in
tašče, in se med seboj razlikujejo po etničnem, verskem
in kulturnem ozadju. Različnih starosti, statusov,
izobrazbe. Vsaka izmed njih nosi svojevrstno izpoved o
hrepenenju, bolečini, izgubi in, seveda, ljubezni. V tem
duhu je tudi osnovni postulat predstave zgrajen na
preprostem vprašanju »Kaj misliš o ljubezni?«, ki je
bilo zastavljeno vsaki izmed njih. In točno na tej točki
lahko najdemo postulat Skupnostnega. Brezčasnega.
Večnega. Ljubezen kot izkustveni micelij sveta, ki skozi
tekste francoskega avtorja Rolanda Barthesa Fragmenti
ljubezenskega diskurza zadobi svoje diskurzivno (in
obenem maskulino) zaledje. In če velja prav Barthesovo
delo za eno najbolj eruditskih del evropske teoretske in
literarne tradicije na temo ljubezni, se tej »večni«
tematiki dandanes pridružujejo tudi vprašanja
patriarhalne miselnosti, zastrtosti ženskega
čustvovanja, večplastnost »nevidnih« družinskih odnosov
več generacij ter neznosnost javnega diskurza pred in po
priznanju intimnega, ki poslej več nima statusa
performativnega, temveč političnega. Izreči »Ljubim te«
je priznanje, ki tako nosi posledice neznosnosti
izrekanja neizrekljivega.
"V predstavi so uporabljeni odlomki iz knjige Rolanda
Barthesa Fragmenti ljubezenskega diskurza v prevodu Zoje
Skušek. Z dovoljenjem založbe *cf."
Premiera: 3 in 4.
oktober 2022 ob 20:00, Center kulture
Španski borci, Ljubljana
Žigan Krajnčan
FUSION REACTOR
FUZIJSKI REAKTOR
plesni koncert
Vokal, ples, glasba, koreografija, režija:
Žigan Krajnčan
Glasbeniki:
Marko Črnčec (klaviature, bobni, tolkala)
Miha Koren (bas)
Kristijan Krajnčan (bobni, violončelo)
Gostja: Sahareya (rap&dance)
Koreografinja: Kristyna Šajtošová in Žigan Krajnčan
Plesalci: Beno Novak, Anamarija Klajnšček, Alja Sedonja,
Bor Prokofjev, Ian Hotko, Andraž Prokofjev, Kristyna
Šajtošová in Urbana Scena Ljubljana.
Dramaturgija: Matic Starina
Oblikovanje luči: Borut Bučinel
Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič
Fotografija: Jan Pirnat
Produkcija: Flota Murska Sobota
Koprodukcija: Kino Šiška, Flota Ljubljana
Založba: Nika Records
S podporo Ministrstva za kulturo RS
Projekt Fusion Reactor pod vodstvom
Žigana Krajnčana z lastno avtorsko glasbo in plesom potuje med
številnimi žanri, kot so funk, hip-hop, reggae, jazz in
klasika. Tokrat se mu bo na odru pridružila še skupina
glasbenikov in plesalcev.
Fusion Reactor tako simbolizira spoj in kreativno reakcijo
ljudi in idej na odru, je večžanrski plesni koncert, ki
pretvarja majhno količino mase v veliko količino energije.
Odkar sem v srednji šoli slišal za izraz Gesamtkunstwerk, me
preganja misel, kaj je to danes in kaj meni pomeni celostno
umetniško delo (Gesamtkunstwerk). Zame predstavlja ravnovesje
med spektaklom in improvizacijo, med jazzom in klasično
glasbo, med raggaejem in hip-hopom, med sodobnim plesom in
freestylom, med petjem in plesom, med posameznikom in ekipo.
Med koncertom, performansom in plesno predstavo. V tem vmesnem
prostoru kar poka od kreativnosti. Ekipo, s katero se podajamo
na to potovanje, sestavljajo izjemni posamezniki, vsak
vrhunski na svojem področju, vsak mi je inspiracija.
Inspiracija za nenehen osebni razvoj in napredek, ker svet
lahko spremenimo, samo če spremenimo sebe.
Več o Žiganu Krajnčanu:
www.zigankrajncan.com
Premiera: 11. maj 2022, Katedrala, Kino Šiška, Ljubljana
Urška Centa
SINSONTE
Koncept in izvedba: Urška Centa
Koreografija: Marco de Ana in Urška Centa
Glasba: Jani Moder
Dramaturgija: Andreja Kopač
Scenografija in oblikovanje svetlobe: Jan Krmelj
Koprodukcija: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota Ljubljana in
Cankarjev
Projekt je sofinanciran: Ministrstvo za
kulturo
Sin-son-te
Sinsonte je tista, ki govori brez lastnega jezika.
Sinson je tista, ki poje brez zvoka.
Sonte je tista, ki živi le za to noč.
Sinsonte ptica štiristotih glasov; je oponašalka, ki oblikuje
različne sloje zvoka, da bi posnemala svojo okolico, z njo
spregovorila v istem jeziku in se skušala z njo zliti. Svoje
nomadsko življenje umešča v velemesto; je del njegove prikrite
in preobražene narave, ki se odslikava v vsakdanu oddaljenega
človeka. Od narave oddaljeno življenje v urbani džungli vsak
dan preigrava prepletenost pojmov svobode in ujetništva.
Sinsonte menjuje noč za dan in kriči tudi ponoči; v boju za
obstanek srka frekvence hrupa in soje neonskih luči, ki širijo
dimenzije njenega dneva.
Sinsonte je alegorija ptičjih vedenj in govoric, ki se
zrcalijo v človeški podobi ter skozi gib in zvok iščejo
živalskost; surovo lepoto giba ptice ter njeno sonično
komunikacijo z okolico. Svetloba in tema narave se potapljata
v gib in zvok Urške Centa in Janija Modra, ki gledalca
popeljeta v distopični svet, prežet s simboliko dvojnega, ki
se skriva na vzporednih poteh ptice in človeka.
Ptičje življenje je prepredeno z utečenimi vedenjskimi vzorci
in rituali, kjer gibanje in zvok zavzemata pozicijo
soodvisnosti. Ptičji ples se rojeva iz pesmi. Ptičja pesem kot
preprosta vibracija ustvarja glasbo narave, zato se
koreografija Sinsonte snuje okrog sonične slike in ritmičnega
utripa življenja ptic. Fascinacijo svobode, ki jo ljudem
predstavlja ptičje življenje, uteleša z brisanjem meja med
plesom in igro inštrumenta, pri čemer raziskuje fizično
izkušnjo telesa, ki lahko leti.
Sinsonte je projekt, s katerim plesalka in koreografinja Urška
Centa in predstavnik sodobne flamenko avantgarde Marco de Ana
nadaljujeta svoje prvo skupno odrsko delo, ki sta ga zastavila
s projektom Historias de Pájaros (Zgodbe o pticah, premiera:
julij 2021, Cankarjev dom).
Premiera: 24. februar 2022, Kosovelova dvorana, Cankarjev dom,
Ljubljana
Enya Belak
MODRO ČRNILO hibridna verzija
multimedijski plesni dogodek
Ustvarjalci predstave »Modro črnilo«
Koreografija in režija: Enya Belak
Ples in soustvarjanje: Jerca Rožnik Novak & Gábor
Ivanov
Dramaturgija: Eva Posedel
Oblikovanje zvoka in kompozicija: Lou Barnell
Direktor fotografije: Aadhar Gupta
Oblikovanje luči: Janko Oven
Kostumografija: Andrej Vrhovnik
Produkcija: Flota Ljubljana, Flota, Zavod, Murska Sobota /
Koprodukcija: Plesni Teater Ljubljana
Projekt je sofinanciran: Ministrstvo za kulturo in Mestna
občina Ljubljana Zahvala: JSKD, Občina Ilirska Bistrica, Skica
Ustvarjalci projekta Oder360
Vodja projekta: Iztok Kovač
Kamera in montaža: Andrej Lamut
Tehnični koordinator projekta Oder360: Omar Ismail
Snemanje in obdelava zvoka: Studio 100
Pomoč in svetovanje pri uporabi VR tehnologije: Marko Cafnik
& Multiversum
Prilagoditev svetlobe: tehnična ekipa CK Španski borci
Izvršna produkcija: Zala Česnik
Produkcija: Zavod EN-KNAP Ljubljana in Zavod EN-KNAP Trbovlje
V sodelovanju z Aerowaves, Mreža centrov raziskovalnih
umetnosti - Laboratorij Trbovlje, Delavski dom Trbovlje -
Virtualni muzej rudarstva, Multiversum
Projekt je del partnerske mreže Platforme Center za
kreativnost. Projekt sofinancirata Evropska unija iz
Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija.
Delo MODRO ČRNILO odpira vprašanja meje in absurdnost
birokracije, ki oklesti človeka v medprostor čakanja. Je
odsev trenutnega osebnega in političnega neravnovesja. Stanja
ne-vednosti, ne-vrednosti, strahu, osamljenosti, krhkosti,
zaupanja in moči. Na konkretni ravni se delo loteva teme meja,
tako prostorskih, kot fizičnih in osebnih meja. Osredotoča se
na birokratske zaplete, ki krojijo človekovo trenutnost.
Izkušnja ogleda predstave v 360° okolju ponuja gledalcu
perspektivo pogleda iz središča odra in tako razbija klasično
gledališko formo, kjer je pogled usmerjen zgolj preko četrte
odrske stene. Smer pogleda brez varnega zavetja okvirja
proscenija, ekrana ali platna, postane v 360° okolju izbira
posameznika. S tem vsakemu gledalcu omogočamo, da si sam
zrežira pogled na ponujeno predstavo.
Na dogodku je vsak obiskovalec opremljen s svojim kompletom VR
očal, slušalk in vrtljivim sedežem.
Enya Belak, Jerca Rožnik Novak, Veronika Valdés
BLEF
plesna predstava
Koncept in koreografija: Enya Belak, Jerca Rožnik Novak,
Veronika Valdés
Plesalki: Jerca Rožnik Novak, Veronika Valdés
Dramaturgija: Pia Vatovec
Oblikovanje svetlobe: Janko Oven
Glasba: Sarah Al Saleh
Kostumografija: Pia Gorišek
Oblikovalka maske: Martina Borščak
Vizualna podoba: Enya Belak
Producent: Eva Posedel
Produkcija: Flota Ljubljana, Flota, zavod, Murska Sobota
Koprodukcija: Plesni Teater Ljubljana
Projekt je sofinanciran: Ministrstvo za kulturo in Mestna
občina Ljubljana
BLEF skozi izraz dveh gibajočih se entitet preizprašuje podobe
teles posameznikov v družbi, ki se spreminjajo v tržno blago
in tako postajajo središče spektakla, preko katerega taisti
trg sam sebe ves čas ohranja v konstantnem pogonu zasledovanja
nečesa boljšega, lepšega in – spektakularnejšega.
Za izhodišče svoje raziskave plesni duet pri tem uporabi
področje mode. Ta s svojim ambivalentnim odnosom do človeškega
telesa povedno ponazori kompleksno dinamiko, ki nastane med
okolico in posameznikom, ko se ta pod žarometi spektakla iz
subjekta prelevi v objekt, meje med svobodo in ujetostjo na
eni ter povezanostjo in odtujenostjo na drugi strani pa se
zabrišejo in začnejo slediti nekemu povsem svojeglavemu
kompasu. Telo tako v kontekstu predstave nastopi kot
nosilec preštevilnih informacij in norm, ki so nanj dan za
dnem projicirane od zunaj, pri čemer pa se te projekcije v
paradoksalnem preobratu na vso moč trudijo doseči ravno ideal
neokrnjenega bistva znotraj tega telesa, ki ga s svojimi
zahtevami tako neumorno klesajo in limitirajo po svoji meri.
Kje ima v tem začaranem krogu, kjer sta banalno in sakralno
dve plati iste medalje, svoje mesto človek? Ali bolje rečeno,
če ga je res mogoče reducirati na le še en produkt v spektaklu
našega časa, kakšna je njegova cena?
Premiera: 21. oktober 2021, Plesni Teater Ljubljana
Ponovitve: 16. in 17. december 2021, Plesni Teater
Ljubljana
//
Concept and choreography: Enya Belak, Jerca Rožnik Novak,
Veronika Valdés
Dancers: Jerca Rožnik Novak, Veronika Valdés
Dramaturgy: Pia Vatovec
Light design: Janko Oven
Music: Sarah Al Saleh
Costume design: Pia Gorišek
Make-up artist: Martina Borščak
Visual identity: Enya Belak
Producer: Eva Posedel
Production: Flota Ljubljana, Flota, zavod, Murska Sobota
Co-production: Plesni Teater Ljubljana
Funded by: Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana
Through the expression of two moving entities, BLUFF
interrogates the images/perceptions of the individual bodies
in society. Bodies which turn into market goods and thus
become the center of the spectacle. The center of the
spectacle, through which the same market keeps itself in a
constant drive of pursuing something better, more beautiful
and – more spectacular.
As a starting point for the research, the dance duo uses the
field of fashion, which with its ambivalent attitude towards
the human body verbally illustrates the complex dynamics that
arise between the environment and the individual. An
individual, a subject who under the spotlight slowly but
surely turns into an object, trapped amidst the blurry
boundaries between freedom and entrapment, connectedness and
alienation. In the context of the performance, the body thus
acts as the bearer of countless pieces of information,
projected onto it from the outside world; however, in a
paradoxical twist, the main goal of these projections is to
reach the ideal of that same body’s inner unspoiled essence,
the very body they so relentlessly limit and mould in order to
get it to fit to their standards.
In this vicious cycle that knows no difference between the
banal and the sacred, where does one find the space to be
human? Or, to put it differently – if it really is possible to
reduce a human being to a mere product in the spectacle of
these times, then what is the cost of it?
Tin Grabnar, Tjaša Bertoncelj
TIHOŽITJE
lutkovna predstava
Devet poizkusov, kako ohraniti življenje
Lutkovna predstava, 16+
Režiser Tin Grabnar,
Igrajo Asja Kahrimanović Babnik, Iztok Lužar, Zala Ana
Štiglic,
dramaturginja Tjaša Bertoncelj,
scenografka Sara Slivnik,
kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič,
avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar,
oblikovanje zvoka, zvočnih in glasbenih efektov Eduardo Raon,
lektorica Maja Cerar,
lutkovni tehnolog Zoran Srdić,
avtorica videa Vesna Krebs,
oblikovalec svetlobe Gregor Kuhar,
fotograf Jaka Varmuž.
Koprodukcija Flota, zavod Murska Sobota in Flota, Ljubljana,
Lutkovno gledališče Ljubljana,
Tihožitje naslavlja težko ulovljivo vprašanje pojava
življenja. Z radikalnimi uprizoritvenimi pristopi skuša
režiser Tin Grabnar skupaj s soustvarjalci razumeti tisto, kar
nas dela žive. Kaj je tista notranja sila, ki ji pravimo
življenje? Kako razumeti pojav obstoja in kako razumeti
njegovo nasprotje – smrt? Z raziskovanjem tega vprašanja se
vzpostavlja senzibilen uprizoritveni jezik, ki naslavlja
temeljna filozofska vprašanja bivanja, hkrati pa v občinstvu
poizkuša vzbuditi spoštovanje do vsega tistega, čemur pravimo,
da je živo.
POIZKUS OHRANJANJA ŽIVLJENJA
Taksidermija, umetnost ohranjanja živalskih teles, se v
viktorijanski dobi popularizira predvsem kot kurioziteta in
simbol prestiža oziroma kot trendovski dekor visoke družbe v
imenu naravoslovnih znanosti. Slednje je povezano s takratnim
razmahom kolonializma, ki je temeljil na prisvajanju dobrin in
bogastva osvojenih dežel. Preparati iz tujih dežel so po eni
strani predstavljali veličino narave, hkrati pa zmožnost
človeške prevlade in podjarmitve te eksotične narave; bili so
torej fizična manifestacija posedovanja in moči.
Do danes je taksidermija razvila različne izraze, ki segajo
tudi čez primarni namen naturalističnega odslikavanja narave;
od etične taksidermije, antropomorfne, umetniške do
prepariranja lovskih trofej itd. Množica delovanj in pristopov
taksidermistov izraža kompleksnost širšega odnosa med človekom
in živaljo. Pod to mnogoterostjo izpostavlja problematiko
dvojnosti in konflikta med intenco ter konsekvenco. Kaže, kako
namera vpliva na dojemanje dejanskih posledic. V skrajnem
primeru: v kolikšni meri lahko okrasje nedolžnosti ovesi
zločin. Ljubezen do živali in/ali odvzem življenja. Ohranjanje
živega bitja, širjenje ljubezni, vračanje dostojanstva in/ali
človeško posedovanje narave. Taksidermija lahko služi kot
metafora za ljubezen do narave. Lahko pa služi tudi kot
metafora za družbeno sprenevedanje in antropocentrično
izkoriščanje narave. Kaže na tanko mejo med spoštovanjem,
čaščenjem in izkoriščanjem, objektivacijo. Vse to skozi prizmo
lastninjenja smrti in življenja.
Za razpiranje tako radikalne teme so potrebni radikalni
uprizoritveni postopki, ki neposredno razgrinjajo zaveso in
soočajo s tematiko. To so postopki, ki lahko v občinstvu
razprejo globoka čustvena ter tudi etična in filozofska
vprašanja. Lutkovna predstava za odrasle Tihožitje: Devet
poizkusov, kako ohraniti življenje taksidermijo in idejo
ohranjanja življenja manifestira in preizkuša v potencirani
obliki. Ustvari iluzijo življenja tam, kjer ga ni. Uporabi bit
lutkovnega medija: oživlja ne-živo. Animacija v Tihožitju
poseže v realno življenje; animirana entiteta je bitje, ki je
nekoč živelo in je umrlo pod človeško roko. Predstava tako po
uprizoritveni formi kot po vsebini naslavlja težko ulovljivo
vprašanje pojava življenja. Kaj je tista notranja sila, ki ji
pravimo življenje? Kakšno je življenje? Kako razumeti pojav
obstoja in način obstoja ter kako razumeti njegovo nasprotje –
smrt? In navsezadnje, kaj pomeni to življenje odvzeti? Z
raziskovanjem teh vprašanj se vzpostavlja senzibilen
uprizoritveni jezik, ki naslavlja temeljna vprašanja bivanja
živalskih bitij, hkrati pa v občinstvu poizkuša vzbuditi
spoštovanje do vsega tistega, čemur pravimo, da je živo.
V gledališki gesti hiperrealnih slik življenje živih bitij
izpostavlja kot dobrino. Poizkuša občudovati in poudarjati
ljubezen do narave. Poizkuša ohranjati lepoto. Poizkuša
vračati dostojanstvo. V oživljanju neskaljene narave, se
odmika dinamičnemu pestrenju in kulturni karakterizaciji
narave. Izmika se naravi, stvarjeni po človeški podobi, in se
ji klanja tako, da ji daje prostor, v katerem lahko govori
sama zase le s svojo neokrnjeno lepoto.
Še tako navidezni neokrnjeni naravi, petim idiličnim prizorom
narave, pa zapoveduje intervencija, gledališka konstrukcija.
Tudi občudovanje narave in iskanje načinov poudarjanja njenih
pravic ima svoje posledice in svoj kos posedovanja.
Hiperrealistična slika narave na odru je sestavina naravnega
in umetelnega. Narava je po-ustvarjena. Človek je tisti, ki je
v naravo interveniral in ta svet kreiral, zrežiral. Gradnja
scenografije, luči, uprizoritvenih sredstev se sklene v
trenutek oživetja. Neposredno sinhroniziran zvok omogoča
ritmične slike, ki se v svojih kontrastih dopolnjujejo.
Zakriva in razkriva se gledališki mehanizem. Tako dopolnjuje
iluzijo življenja – živo tihožitje, in ga tudi razkraja. Skozi
poudarjanje življenja se hkrati razpira njegova dejanska
odsotnost, dejstvo smrti. Brez človeškega faktorja bi bila
bitja nezmožna (ponovno) obstajati. Hkrati pa determiniranost
mrtvega in dejstvo umetelnega preseže moč človeške kreacije
ponovnega življenja.
Soočanje z neposredno razsežnostjo smrti in življenja živih
bitij pušča prostor razmisleku o razmerju med človekom in
naravo ter vprašanjih, kot so: Kje se srečata intenca in
dejanje? Do kolikšnega razpona seže v imenu dobrega? Kdaj
žival kot cilj postane žival kot sredstvo? Kako ne-vidna in
ne-vredna je smrt živalskih bitij? Do kolikšne mere smo lahko
pravični v odnosu do živali? Kje je mera človeške
intervencije? Kako ohranjati življenje in bistveno vprašanje –
kako ga lahko ohranimo?
Gledališče je pogosto v položaju aktivnega preizpraševalca.
Lahko je v položaju progresivnega izrekovalca, ki sestoji iz
dvojnosti in meje med izkoriščanjem in bojem proti
izkoriščanju. In to lahko tudi prizna. Kako se boriti proti
prilaščanju narave, proti živalim kot sredstvom za lastne
želje in fascinacije? Predvsem je moč tudi v našem
ne-posedovanju in puščanju narave kakršna je – v vsej svoji
fascinantni lastnosti. V pustiti ji biti.
Premiera: 7 oktober 2020, Lutkovno gledališče Ljubljana
Ponovitve: 8., 9. in 10 oktober 2020, Lutkovno gledališče
Ljubljana
O PRAZNIH PROSTORIH
avtorski plesni solo