Anamaria Klajnšček
ONA/SHE
plesno-glasovni solo performans



Koreografija in izvedba: Anamaria Klajnšček
Avtorska glasba: Aurora Bauza
Kostumografija: Gabriela Lotaif
Fotografija: Nora Baylach
Oblikovanje luči: Andrej Hajdinjak
Video: Yari Stepanov
Zvočni tehnik: Damjan Delak
Svetovanje: Maja Delak
Grafična podoba: Natja Jankovič
Besedila: Gabriela Lotaif in Anamaria Klajnšček

Koproducenti: Flota, zavod, Murska Sobota, Emanat, Flota, Ljubljana, Plesni Teater Ljubljana
Podpora: La Visiva, Barcelona
S finančno podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mestne občine Ljubljana.
Posebna zahvala: Nori Baylach, Gabrieli Lotaif in vsem čarovnicam njenega rodu.

ONA je plesno-glasovni solo performans Anamarie Klajnšček. Avtorica je inspiracijo za predstavo primarno črpala iz treh virov: ženskih likov svoje družine in njihovem arhetipu ženske moči, iz siren kot velikokrat ponovljivih mitoloških bitij in čarovnic kot realnih ženskih entitet oz. takšnem poimenovanju žensk skozi temačno zgodovino, v kateri so na njihov račun nekateri pridobivali moč in oblast. Umetnica je kot osnovo teoretske raziskave in podlage za predstavo ONA med drugim uporabila naslednja dela: Mona CHOLLET: In defense of Witches, Clarissa Pinkola ESTÉS: Ženske, ki tečejo z volkovi, Silvia FEDERICI: Kaliban in čarovnica Demetra GEORGE: Mysteries of the Dark Moon.

Premiera: 14. oktober 2023, Plesni Teater Ljubljana



Rosana Hribar

PRIZNATI NEZNOSNO. LJUBIM TE.
plesna predstava

PRIZNATI NEZNOSNO. LJUBIM TE.

Idejna zasnova in koreografija: Rosana Hribar
Soustvarjalke predstave in nastopajoče: Urša Rupnik, Tina Habun, Patricija Crnković (ples),
Barbara Krajnc Avdić (igra),    
Severa Gjurin (vokal)
Glasba: Severa Gjurin
Glasbena matrica: Časovne skice (Severa Gjurin in Borut Činč)
Dramaturgija: Andreja Kopač
Ideja za kostume: ustvarjalke predstave
Izvedba kostumov: Tea Mazaj
Oblikovanje svetlobe: Danilo Pečar
Besedilo v predstavi je prirejeno po knjigi Rolanda Barthesa Fragmenti ljubezenskega diskurza
Prevod pesmi Kaj hoče ženska (Kim Addonizio): Irena Štaudohar
Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota in Flota, Ljubljana / zanj producentka: Ksenija Kaučič
Koprodukcija: Zavod En-Knap / zanj producentka: Karmen Keržar
V sodelovanju z Anton Podbevšek Teatrom APT
S podporo Ministrstva za kulturo RS in Mestne občine Ljubljana.


Anthony de Mello je nekoč zapisal: »Zgodba je najkrajša razdalja med človekom in resnico.« Kar je obenem »zgodba« predstave Priznati neznosno. Ljubim te., ki se je oblikovala prek pogovorov in pripovedi žensk, ki jim je skupen le kraj, v katerem trenutno živijo. Novo mesto. Nekatere so pribežale zaradi vojne, druge v iskanju boljšega življenja, tretjim nikdar ni bila dana možnost izbire. Ženske so žene, matere, sestre, snahe in tašče, in se med seboj razlikujejo po etničnem, verskem in kulturnem ozadju. Različnih starosti, statusov, izobrazbe. Vsaka izmed njih nosi svojevrstno izpoved o hrepenenju, bolečini, izgubi in, seveda, ljubezni. V tem duhu je tudi osnovni postulat predstave zgrajen na preprostem vprašanju »Kaj misliš o ljubezni?«, ki je bilo zastavljeno vsaki izmed njih. In točno na tej točki lahko najdemo postulat Skupnostnega. Brezčasnega. Večnega. Ljubezen kot izkustveni micelij sveta, ki skozi tekste francoskega avtorja Rolanda Barthesa Fragmenti ljubezenskega diskurza zadobi svoje diskurzivno (in obenem maskulino) zaledje. In če velja prav Barthesovo delo za eno najbolj eruditskih del evropske teoretske in literarne tradicije na temo ljubezni, se tej »večni« tematiki dandanes pridružujejo tudi vprašanja patriarhalne miselnosti, zastrtosti ženskega čustvovanja, večplastnost »nevidnih« družinskih odnosov več generacij ter neznosnost javnega diskurza pred in po priznanju intimnega, ki poslej več nima statusa performativnega, temveč političnega. Izreči »Ljubim te« je priznanje, ki tako nosi posledice neznosnosti izrekanja neizrekljivega.

"V predstavi so uporabljeni odlomki iz knjige Rolanda Barthesa Fragmenti ljubezenskega diskurza v prevodu Zoje Skušek. Z dovoljenjem založbe *cf."

Premiera: 3 in 4. oktober 2022 ob 20:00, Center kulture Španski borci, Ljubljana



Žigan Krajnčan

FUSION REACTOR
FUZIJSKI REAKTOR
plesni koncert



Vokal, ples, glasba, koreografija, režija: Žigan Krajnčan
Glasbeniki:
Marko Črnčec (klaviature, bobni, tolkala)
Miha Koren (bas)
Kristijan Krajnčan (bobni, violončelo)
Gostja: Sahareya (rap&dance)
Koreografinja: Kristyna Šajtošová in Žigan Krajnčan
Plesalci: Beno Novak, Anamarija Klajnšček, Alja Sedonja, Bor Prokofjev, Ian Hotko, Andraž Prokofjev, Kristyna Šajtošová in Urbana Scena Ljubljana.
Dramaturgija: Matic Starina
Oblikovanje luči: Borut Bučinel
Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič
Fotografija: Jan Pirnat

Produkcija: Flota Murska Sobota
Koprodukcija: Kino Šiška, Flota Ljubljana
Založba: Nika Records
S podporo Ministrstva za kulturo RS

Projekt Fusion Reactor pod vodstvom Žigana Krajnčana z lastno avtorsko glasbo in plesom potuje med številnimi žanri, kot so funk, hip-hop, reggae, jazz in klasika. Tokrat se mu bo na odru pridružila še skupina glasbenikov in plesalcev.
Fusion Reactor tako simbolizira spoj in kreativno reakcijo ljudi in idej na odru, je večžanrski plesni koncert, ki pretvarja majhno količino mase v veliko količino energije.

Odkar sem v srednji šoli slišal za izraz Gesamtkunstwerk, me preganja misel, kaj je to danes in kaj meni pomeni celostno umetniško delo (Gesamtkunstwerk). Zame predstavlja ravnovesje med spektaklom in improvizacijo, med jazzom in klasično glasbo, med raggaejem in hip-hopom, med sodobnim plesom in freestylom, med petjem in plesom, med posameznikom in ekipo. Med koncertom, performansom in plesno predstavo. V tem vmesnem prostoru kar poka od kreativnosti. Ekipo, s katero se podajamo na to potovanje, sestavljajo izjemni posamezniki, vsak vrhunski na svojem področju, vsak mi je inspiracija.
Inspiracija za nenehen osebni razvoj in napredek, ker svet lahko spremenimo, samo če spremenimo sebe.
Več o Žiganu Krajnčanu:
www.zigankrajncan.com

Premiera: 11. maj 2022, Katedrala, Kino Šiška, Ljubljana




Urška Centa

SINSONTE



Koncept in izvedba: Urška Centa
Koreografija: Marco de Ana in Urška Centa
Glasba: Jani Moder
Dramaturgija: Andreja Kopač
Scenografija in oblikovanje svetlobe: Jan Krmelj
Koprodukcija: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota Ljubljana in Cankarjev
Projekt je sofinanciran: Ministrstvo za kulturo

Sin-son-te
Sinsonte je tista, ki govori brez lastnega jezika.
Sinson je tista, ki poje brez zvoka.
Sonte je tista, ki živi le za to noč.

Sinsonte ptica štiristotih glasov; je oponašalka, ki oblikuje različne sloje zvoka, da bi posnemala svojo okolico, z njo spregovorila v istem jeziku in se skušala z njo zliti. Svoje nomadsko življenje umešča v velemesto; je del njegove prikrite in preobražene narave, ki se odslikava v vsakdanu oddaljenega človeka. Od narave oddaljeno življenje v urbani džungli vsak dan preigrava prepletenost pojmov svobode in ujetništva. Sinsonte menjuje noč za dan in kriči tudi ponoči; v boju za obstanek srka frekvence hrupa in soje neonskih luči, ki širijo dimenzije njenega dneva.
Sinsonte je alegorija ptičjih vedenj in govoric, ki se zrcalijo v človeški podobi ter skozi gib in zvok iščejo živalskost; surovo lepoto giba ptice ter njeno sonično komunikacijo z okolico. Svetloba in tema narave se potapljata v gib in zvok Urške Centa in Janija Modra, ki gledalca popeljeta v distopični svet, prežet s simboliko dvojnega, ki se skriva na vzporednih poteh ptice in človeka.
Ptičje življenje je prepredeno z utečenimi vedenjskimi vzorci in rituali, kjer gibanje in zvok zavzemata pozicijo soodvisnosti. Ptičji ples se rojeva iz pesmi. Ptičja pesem kot preprosta vibracija ustvarja glasbo narave, zato se koreografija Sinsonte snuje okrog sonične slike in ritmičnega utripa življenja ptic. Fascinacijo svobode, ki jo ljudem predstavlja ptičje življenje, uteleša z brisanjem meja med plesom in igro inštrumenta, pri čemer raziskuje fizično izkušnjo telesa, ki lahko leti.
Sinsonte je projekt, s katerim plesalka in koreografinja Urška Centa in predstavnik sodobne flamenko avantgarde Marco de Ana nadaljujeta svoje prvo skupno odrsko delo, ki sta ga zastavila s projektom Historias de Pájaros (Zgodbe o pticah, premiera: julij 2021, Cankarjev dom).

Premiera: 24. februar 2022, Kosovelova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana




Enya Belak
MODRO ČRNILO hibridna verzija

multimedijski plesni dogodek


Ustvarjalci predstave »Modro črnilo«
Koreografija in režija: Enya Belak 
Ples in soustvarjanje: Jerca Rožnik Novak & Gábor Ivanov 
Dramaturgija: Eva Posedel 
Oblikovanje zvoka in kompozicija: Lou Barnell 
Direktor fotografije: Aadhar Gupta 
Oblikovanje luči: Janko Oven 
Kostumografija: Andrej Vrhovnik 
Produkcija: Flota Ljubljana, Flota, Zavod, Murska Sobota /
Koprodukcija: Plesni Teater Ljubljana
Projekt je sofinanciran: Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana Zahvala: JSKD, Občina Ilirska Bistrica, Skica

Ustvarjalci projekta Oder360
Vodja projekta: Iztok Kovač 
Kamera in montaža: Andrej Lamut
Tehnični koordinator projekta Oder360: Omar Ismail 
Snemanje in obdelava zvoka: Studio 100 
Pomoč in svetovanje pri uporabi VR tehnologije: Marko Cafnik & Multiversum 
Prilagoditev svetlobe: tehnična ekipa CK Španski borci
Izvršna produkcija: Zala Česnik 
Produkcija: Zavod EN-KNAP Ljubljana in Zavod EN-KNAP Trbovlje
V sodelovanju z Aerowaves, Mreža centrov raziskovalnih umetnosti - Laboratorij Trbovlje, Delavski dom Trbovlje - Virtualni muzej rudarstva, Multiversum

Projekt je del partnerske mreže Platforme Center za kreativnost. Projekt sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija.

Delo MODRO ČRNILO odpira vprašanja meje in absurdnost birokracije, ki oklesti človeka v medprostor čakanja. Je odsev trenutnega osebnega in političnega neravnovesja. Stanja ne-vednosti, ne-vrednosti, strahu, osamljenosti, krhkosti, zaupanja in moči. Na konkretni ravni se delo loteva teme meja, tako prostorskih, kot fizičnih in osebnih meja. Osredotoča se na birokratske zaplete, ki krojijo človekovo trenutnost.
Izkušnja ogleda predstave v 360° okolju ponuja gledalcu perspektivo pogleda iz središča odra in tako razbija klasično gledališko formo, kjer je pogled usmerjen zgolj preko četrte odrske stene. Smer pogleda brez varnega zavetja okvirja proscenija, ekrana ali platna, postane v 360° okolju izbira posameznika. S tem vsakemu gledalcu omogočamo, da si sam zrežira pogled na ponujeno predstavo.

Na dogodku je vsak obiskovalec opremljen s svojim kompletom VR očal, slušalk in vrtljivim sedežem.




Enya Belak, Jerca Rožnik Novak, Veronika Valdés
BLEF
plesna predstava



Koncept in koreografija: Enya Belak, Jerca Rožnik Novak, Veronika Valdés
Plesalki: Jerca Rožnik Novak, Veronika Valdés
Dramaturgija: Pia Vatovec
Oblikovanje svetlobe: Janko Oven
Glasba: Sarah Al Saleh
Kostumografija: Pia Gorišek
Oblikovalka maske: Martina Borščak
Vizualna podoba: Enya Belak
Producent: Eva Posedel
Produkcija: Flota Ljubljana, Flota, zavod, Murska Sobota
Koprodukcija: Plesni Teater Ljubljana
Projekt je sofinanciran: Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana

BLEF skozi izraz dveh gibajočih se entitet preizprašuje podobe teles posameznikov v družbi, ki se spreminjajo v tržno blago in tako postajajo središče spektakla, preko katerega taisti trg sam sebe ves čas ohranja v konstantnem pogonu zasledovanja nečesa boljšega, lepšega in – spektakularnejšega.
Za izhodišče svoje raziskave plesni duet pri tem uporabi področje mode. Ta s svojim ambivalentnim odnosom do človeškega telesa povedno ponazori kompleksno dinamiko, ki nastane med okolico in posameznikom, ko se ta pod žarometi spektakla iz subjekta prelevi v objekt, meje med svobodo in ujetostjo na eni ter povezanostjo in odtujenostjo na drugi strani pa se zabrišejo in začnejo slediti nekemu povsem svojeglavemu kompasu. Telo tako v kontekstu  predstave nastopi kot nosilec preštevilnih informacij in norm, ki so nanj dan za dnem projicirane od zunaj, pri čemer pa se te projekcije v paradoksalnem preobratu na vso moč trudijo doseči ravno ideal neokrnjenega bistva znotraj tega telesa, ki ga s svojimi zahtevami tako neumorno klesajo in limitirajo po svoji meri.
Kje ima v tem začaranem krogu, kjer sta banalno in sakralno dve plati iste medalje, svoje mesto človek? Ali bolje rečeno, če ga je res mogoče reducirati na le še en produkt v spektaklu našega časa, kakšna je njegova cena?

Premiera: 21. oktober 2021, Plesni Teater Ljubljana
Ponovitve:  16. in 17. december 2021, Plesni Teater Ljubljana

//

Concept and choreography: Enya Belak, Jerca Rožnik Novak, Veronika Valdés
Dancers: Jerca Rožnik Novak, Veronika Valdés
Dramaturgy: Pia Vatovec
Light design: Janko Oven
Music: Sarah Al Saleh
Costume design: Pia Gorišek
Make-up artist: Martina Borščak
Visual identity: Enya Belak
Producer: Eva Posedel
Production: Flota Ljubljana, Flota, zavod, Murska Sobota
Co-production: Plesni Teater Ljubljana
Funded by: Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana

Through the expression of two moving entities, BLUFF interrogates the images/perceptions of the individual bodies in society. Bodies which turn into market goods and thus become the center of the spectacle.  The center of the spectacle, through which the same market keeps itself in a constant drive of pursuing something better, more beautiful and – more spectacular.
As a starting point for the research, the dance duo uses the field of fashion, which with its ambivalent attitude towards the human body verbally illustrates the complex dynamics that arise between the environment and the individual. An individual, a subject who under the spotlight  slowly but surely turns into an object, trapped amidst the blurry boundaries between freedom and entrapment, connectedness and alienation. In the context of the performance, the body thus acts as the bearer of countless pieces of information, projected onto it from the outside world; however, in a paradoxical twist, the main goal of these projections is to reach the ideal of that same body’s inner unspoiled essence, the very body they so relentlessly limit and mould in order to get it to fit to their standards.
In this vicious cycle that knows no difference between the banal and the sacred, where does one find the space to be human? Or, to put it differently – if it really is possible to reduce a human being to a mere product in the spectacle of these times, then what is the cost of it?




Tin Grabnar, Tjaša Bertoncelj
TIHOŽITJE
lutkovna predstava



Devet poizkusov, kako ohraniti življenje
Lutkovna predstava, 16+

Režiser Tin Grabnar,
Igrajo Asja Kahrimanović Babnik, Iztok Lužar, Zala Ana Štiglic,
dramaturginja Tjaša Bertoncelj,
scenografka Sara Slivnik,
kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič,
avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar,
oblikovanje zvoka, zvočnih in glasbenih efektov Eduardo Raon,
lektorica Maja Cerar,
lutkovni tehnolog Zoran Srdić,
avtorica videa Vesna Krebs,
oblikovalec svetlobe Gregor Kuhar,
fotograf Jaka Varmuž.
Koprodukcija Flota, zavod Murska Sobota in Flota, Ljubljana, Lutkovno gledališče Ljubljana,

Tihožitje naslavlja težko ulovljivo vprašanje pojava življenja. Z radikalnimi uprizoritvenimi pristopi skuša režiser Tin Grabnar skupaj s soustvarjalci razumeti tisto, kar nas dela žive. Kaj je tista notranja sila, ki ji pravimo življenje? Kako razumeti pojav obstoja in kako razumeti njegovo nasprotje – smrt? Z raziskovanjem tega vprašanja se vzpostavlja senzibilen uprizoritveni jezik, ki naslavlja temeljna filozofska vprašanja bivanja, hkrati pa v občinstvu poizkuša vzbuditi spoštovanje do vsega tistega, čemur pravimo, da je živo.

POIZKUS OHRANJANJA ŽIVLJENJA
Taksidermija, umetnost ohranjanja živalskih teles, se v viktorijanski dobi popularizira predvsem kot kurioziteta in simbol prestiža oziroma kot trendovski dekor visoke družbe v imenu naravoslovnih znanosti. Slednje je povezano s takratnim razmahom kolonializma, ki je temeljil na prisvajanju dobrin in bogastva osvojenih dežel. Preparati iz tujih dežel so po eni strani predstavljali veličino narave, hkrati pa zmožnost človeške prevlade in podjarmitve te eksotične narave; bili so torej fizična manifestacija posedovanja in moči.
Do danes je taksidermija razvila različne izraze, ki segajo tudi čez primarni namen naturalističnega odslikavanja narave; od etične taksidermije, antropomorfne, umetniške do prepariranja lovskih trofej itd. Množica delovanj in pristopov taksidermistov izraža kompleksnost širšega odnosa med človekom in živaljo. Pod to mnogoterostjo izpostavlja problematiko dvojnosti in konflikta med intenco ter konsekvenco. Kaže, kako namera vpliva na dojemanje dejanskih posledic. V skrajnem primeru: v kolikšni meri lahko okrasje nedolžnosti ovesi zločin. Ljubezen do živali in/ali odvzem življenja. Ohranjanje živega bitja, širjenje ljubezni, vračanje dostojanstva in/ali človeško posedovanje narave. Taksidermija lahko služi kot metafora za ljubezen do narave. Lahko pa služi tudi kot metafora za družbeno sprenevedanje in antropocentrično izkoriščanje narave. Kaže na tanko mejo med spoštovanjem, čaščenjem in izkoriščanjem, objektivacijo. Vse to skozi prizmo lastninjenja smrti in življenja.
Za razpiranje tako radikalne teme so potrebni radikalni uprizoritveni postopki, ki neposredno razgrinjajo zaveso in soočajo s tematiko. To so postopki, ki lahko v občinstvu razprejo globoka čustvena ter tudi etična in filozofska vprašanja. Lutkovna predstava za odrasle Tihožitje: Devet poizkusov, kako ohraniti življenje taksidermijo in idejo ohranjanja življenja manifestira in preizkuša v potencirani obliki. Ustvari iluzijo življenja tam, kjer ga ni. Uporabi bit lutkovnega medija: oživlja ne-živo. Animacija v Tihožitju poseže v realno življenje; animirana entiteta je bitje, ki je nekoč živelo in je umrlo pod človeško roko. Predstava tako po uprizoritveni formi kot po vsebini naslavlja težko ulovljivo vprašanje pojava življenja. Kaj je tista notranja sila, ki ji pravimo življenje? Kakšno je življenje? Kako razumeti pojav obstoja in način obstoja ter kako razumeti njegovo nasprotje – smrt? In navsezadnje, kaj pomeni to življenje odvzeti? Z raziskovanjem teh vprašanj se vzpostavlja senzibilen uprizoritveni jezik, ki naslavlja temeljna vprašanja bivanja živalskih bitij, hkrati pa v občinstvu poizkuša vzbuditi spoštovanje do vsega tistega, čemur pravimo, da je živo.
V gledališki gesti hiperrealnih slik življenje živih bitij izpostavlja kot dobrino. Poizkuša občudovati in poudarjati ljubezen do narave. Poizkuša ohranjati lepoto. Poizkuša vračati dostojanstvo. V oživljanju neskaljene narave, se odmika dinamičnemu pestrenju in kulturni karakterizaciji narave. Izmika se naravi, stvarjeni po človeški podobi, in se ji klanja tako, da ji daje prostor, v katerem lahko govori sama zase le s svojo neokrnjeno lepoto.
Še tako navidezni neokrnjeni naravi, petim idiličnim prizorom narave, pa zapoveduje intervencija, gledališka konstrukcija. Tudi občudovanje narave in iskanje načinov poudarjanja njenih pravic ima svoje posledice in svoj kos posedovanja. Hiperrealistična slika narave na odru je sestavina naravnega in umetelnega. Narava je po-ustvarjena. Človek je tisti, ki je v naravo interveniral in ta svet kreiral, zrežiral. Gradnja scenografije, luči, uprizoritvenih sredstev se sklene v trenutek oživetja. Neposredno sinhroniziran zvok omogoča ritmične slike, ki se v svojih kontrastih dopolnjujejo. Zakriva in razkriva se gledališki mehanizem. Tako dopolnjuje iluzijo življenja – živo tihožitje, in ga tudi razkraja. Skozi poudarjanje življenja se hkrati razpira njegova dejanska odsotnost, dejstvo smrti. Brez človeškega faktorja bi bila bitja nezmožna (ponovno) obstajati. Hkrati pa determiniranost mrtvega in dejstvo umetelnega preseže moč človeške kreacije ponovnega življenja.
Soočanje z neposredno razsežnostjo smrti in življenja živih bitij pušča prostor razmisleku o razmerju med človekom in naravo ter vprašanjih, kot so: Kje se srečata intenca in dejanje? Do kolikšnega razpona seže v imenu dobrega? Kdaj žival kot cilj postane žival kot sredstvo? Kako ne-vidna in ne-vredna je smrt živalskih bitij? Do kolikšne mere smo lahko pravični v odnosu do živali? Kje je mera človeške intervencije? Kako ohranjati življenje in bistveno vprašanje – kako ga lahko ohranimo?
Gledališče je pogosto v položaju aktivnega preizpraševalca. Lahko je v položaju progresivnega izrekovalca, ki sestoji iz dvojnosti in meje med izkoriščanjem in bojem proti izkoriščanju. In to lahko tudi prizna. Kako se boriti proti prilaščanju narave, proti živalim kot sredstvom za lastne želje in fascinacije? Predvsem je moč tudi v našem ne-posedovanju in puščanju narave kakršna je – v vsej svoji fascinantni lastnosti. V pustiti ji biti.

Premiera: 7 oktober 2020, Lutkovno gledališče Ljubljana
Ponovitve: 8., 9. in 10 oktober 2020, Lutkovno gledališče Ljubljana




O PRAZNIH PROSTORIH

avtorski plesni solo