Petja Golec Horvat
moj privatni lastni* / my own private
plesna solo predstava
 
Fotografija iz arhiva avtorice: Petja Golec Horvat, Oblikovala: Toni Soprano Meneglejte

moj privatni lastni* je solo plesna predstava osebne fikcije, avtorice Petje Golec Horvat.
Več vsebinsko povezanih plesnih miniatur je iskanje lastne poetike skozi branje poetike drugih. Kot je leta 1991 van Sant izbrisal mejo med lastnimi besedami in Shakespearovimi besedili, v filmu My Own Private Idaho, tako se predstava moj privatni lastni* znajde v prepletu svoje realnosti s t. i. “kinematografsko sanjskostjo”, zatorej grajenje osebne fikcije.

“Stati sam sredi neke ceste, sam na odru. Svoj v razgaljenem, ranljivosti ter nežnosti razkritega. Pogled vame, mlado telo, intimo, v lastno in, ali sploh privatno? Sem lahko tukaj doma?
…ko v trenutku ekstaze zaspimo”

Spomini, izkušnje ali gradivo osebnega arhiva snujejo nekak hevristični ples soočanja z vprašanjem domačnosti, privatnosti in intime v vse vidnem prostoru.

Premiera: 27. marec 2025, 20.00
Ponovitvi: 28. in 29. marec 2025, 20.00
Plesni Teater Ljubljana

Avtorska zasnova in izvedba: Petja Golec Horvat
Performer: Muhamed Kulauzović

dialog o gibu: Ana Dubljević
dialog o zvoku: Tomaž Tomljanović
dialog o vizualni podobi, svetlobi in videu: Toni Soprano Meneglejte
dialog o vizualni podobi (asistent): Simona Bobnar Radenković
dialog o dramaturgiji in kontekstu: Maša Radi Buh
dialog o dramaturgiji in izvedbi (asistent): Domen Šubelj
dialog o snovanju projekta: Miha Horvat

Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota; Flota Ljubljana
Koprodukcija: Plesni Teater Ljubljana
Predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mestne občine Ljubljana.
Partnerji: Fundacija Sonda, Nagib in GT22



Kristýna Peldová in Enya Belak
RAZKRITI TRENUTKI
plesno-vizualna predstava,
Razkriti trenuki

Razkriti trenutki je hibridna plesno-vizualna predstava, ki performerko popelje skozi pokrajino misli posameznika ter raziskuje notranje sence, strahove in identiteto. Predstavo Kristýne Peldové in Enye Belak zaznamujejo trenutki stiske, ki razkrivajo, kako se posameznik sooča s svojimi notranjimi boji.
Preko giba in video projekcij ustvarjalki raziskujeta kontraste med vidnimi in nevidnim, prosojnostjo in subtilnostjo. Stiska je prikazana kot hrepenenje po pobegu, v katerega vdirajo močni vizualni in zunanji dražljaji. Ta napetost prevlada nad željo po miru, telo pa sili, da se odzove in prilagodi intenzivnemu okolju premikajočih se sil.
Razkriti trenutki ujamejo občutek razpršenega uma v njegovem obupu po iskanju osredotočenosti in miru. Ples tukaj razkriva preplet med manifestiranim in nemanifestiranim … v prostoru dualnosti – teme in svetlobe.

Koreografinja, plesalka in avtorica koncepta: Kristýna Peldová
Vizualni koncept, video in oblikovanje prostora: Enya Belak
Glasba: Kristijan Krajnčan
Oblikovanje svetlobe, fotografija in tehnična podpora: Borut Bučinel
Zunanje oko: Gregor Luštek

Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota, Ljubljana
Koprodukcija: Bunker, Ljubljana
Koprodukcija v rezidenci: O Espaço do Tempo, HKD - Croatian Cultural Center & Zagreb Dance Centre
Partnerji: Space for Art NÓT & En–Knap
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana.
Kristýna Peldová je prejela tudi delovno štipendijo za projekt od Ministrstva za kulturo RS.
Posebna zahvala: Petra Varl, Pedro Barreiro, Žigan Krajnčan, Marjan Crnković, Sabina Belak, Igor Crnković, Sašo Štih, Eduardo Raon

Premiera: torek, 19. 11. 2024, 20.00
Ponovitev: sreda, 20. 11. 2024, 20.00
Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana


Matjaž Farič
NEZAŽELENI
plesna in gledališka predstava


Predstava je sestavljena iz dveh delov: plesnega in gledališkega ter sloni na resničnih dogodkih.
Leta 2021 sta na Prekmurskem trgu v Ljubljani trčila dva svetova.
Incident med skupino plesalcev sodobnega plesa in skupino brezdomcev se zdi neverjeten, hkrati pa odseva vsakdan v katerem je konflikt tako močno prisoten, da zaznamuje splošno stanje v družbi. Trk dveh tako zelo različnih svetov kot so plesalci sodobnega plesa in brezdomci označuje zapleten problem, ki ga je nemogoče razložiti s posplošenimi označevanji in razlikovanji med privilegiranimi in deprivilegiranimi, dobrimi in slabimi.
Predstavo sodobnega plesa uokvirjajo igrani prizori, ki zaznamujejo gledalčev pogled na izvajanje plesa. Prepad med svetovoma plesalcev in brezdomcev, ki je tako očiten, pa zastavlja tudi vprašanja o nemoči umetnosti in agresiji kot pogostem odzivu nanjo.
Skupina plesalcev med pandemijo v zgodnji pomladi pripravlja umetniški dogodek na trgu v srednjevelikem mestu. Med vajo plesalcev se v njihovi bližini začnejo zbirati brezdomci.. Plesalci plešejo, brezdomci, ki jih je vedno več, pa z zanimanjem spremljajo dogajanje in komentirajo. Komentiranje se razvije v humorne opazke, iz humornih opazk nastanejo žaljive pripombe, govorjenje postano glasno in preraste v kričanje, glasno zmerjanje prerašča v grožnje in približevanje plesalcem. Plesalci vztrajajo, plešejo, kot da se ne dogaja nič, na dogajanje okrog njih se ne odzivajo, kljub temu, da reakcije brezdomcev napovedujejo konflikt. Brezdomci začnejo vstopati v koreografijo. V naslednjem trenutku se izteče glasba, koreografska sekvenca je končana in plesalci zapustijo prostor.

Plešejo: Urša Rupnik, Kristyna Peldova, Patricija Crnkovič, Bor Prokofjev, Luka Ostrež
Igrajo: Tina Resman, Veronika Valdes, Marinka Štern, Uroš Potočnik, Sebastjan Starič, Jure Žavbi
Glas na posnetku: Katarina Stegnar
V predstavi je uporabljen tudi gibalni material iz predstave Druga stran, ki so ga soustvarili: Ana Cvelfar, April Veselko, Jerca Rožnik Novak, Kaja Vajdetič, Kaja Lin Jagodic Avguštin, Leon Marič, Patricija Crnkovič

Koreograf in režiser: Matjaž Farič
Oblikovanje svetlobe: Matjaž Bajc
Glasba: Fukio Ensemble, Marc Mellits, Caroline Shaw
Video: Borut Bučinel
Kostumografija: Sanja Grcić
Asistent kostumografije: Timotej Bistan
Foto: Darja Štravs Tisu
Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota in Cankarjev dom
Koprodukcija: Plesni teater Ljubljana, Flota Ljubljana

Posebna zahvala Marijanu Sajovicu, Ingi Remeta, Dušanu Kohku in brezdomcem na Prekmurskem trgu v Ljubljani
Predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mestne občine Ljubljana.
 
Predstava Nezaželeni sloni na resničnih dogodkih in je del dveletnega avtorskega opusa, v okviru katerega bo oktobra 2025 uprizorjen tudi muzikal Nezaželeni.


Rosana Hribar
ŽALOSTNA MISEL,KI JO LAHKO PLEŠEŠ
plesni performans



Avtorica: Rosana Hribar
Igra: Primož Ekart
Ples: Luka Ostrež
Vokal in glasba: Tomislav Jovanović - Tokac
Hostese: Zarja Ferlinc, Daša Resnik, Jana Bungurova
Glasba: Gal Gjurin
Luč: Andrej Hajdinjak
Fotografija: Darja Štravs Tisu, Jaka Varmuž

Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota, Ljubljana
Koprodukcija: Zavod En Knap

S podporo Ministrstva za kulturo RS in Mestne občine Ljubljana

Plesni performans z Primožem Ekartom, Tomislavom Jovanovićem - Tokacm (Dan D) in Luko Ostrežem

Žalostna misel, ki jo lahko plešeš je misel in hkrati vodilni motiv druge celovečerne predstave avtorskega opusa, ki nadaljuje nit dvojnosti in nasprotujočih si silnic življenja, stkane iz surovosti stvarnega in vere v ideale. Osrednji lik predstavlja moški idealist, večno ujet v njemu zelo dragoceno obliko melanholije. To je moški, ki se predaja občutkom jeze in žalosti, kontemplira o absolutnosti lastne nesreče, se sprašuje o splošni eksistenci človeštva, sprejema univerzalne posledice … in pri tem UŽIVA. Uprizarja dovršeno samopodobo, pod katero se skrivata dvom ter nasprotje med silovitostjo in negotovostjo, agresijo in ranljivostjo. Lik moškega idealista bodo uprizorili trije akterji – igralec Primož Ekart, pevec Tomislav Jovanović – Tokac in plesalec Luka Ostrež – ter nas preko sladkobno obarvanih motivov do žalostnih napevov popeljali v lepe in manj lepe plati človeškega obstoja.
 
»Hlepim po življenju; in pohlepen sem kot umetnik. Hlepim po tistem, za kar upam, da mi lahko prinese naključje, veliko bolj kot po čemerkoli, kar lahko preračunam. In delno prav zaradi svoje pohlepnosti živim vsak dan posebej, kot temu pravijo – zaradi pohlepnosti po hrani, po pijači, po družbi tistih, ki so mi všeč, po tem, da se kaj vznemirljivega dogaja. Kljub temu pa pogledam na obe strani ceste, preden grem čeznjo. Saj s tem hlepenjem po življenju tega ne igram tako, da bi se hotel igrati tudi s smrtjo, kot to počnejo nekateri. Saj je življenje tako kratko, in dokler se lahko premikam in gledam in čutim, nočem, da bi se nehalo.« --- Francis Bacon

Premiera: 25. marec 2024 20:00 / RAZPRODANO
Ponovitvi: 26. marec 2024 20:00 in 21:00
Ponovitvi: 27. marec 2024 20:00 in 21:00



Charlie Brittain & Milan Tomášik
ROKE, KI ME NIKOLI NISO POZNALE / ARMS THAT NEVER KNEW ME
plesni solo performans

Arms That Never Knew Me

Umetniško vodstvo in koreografija: Charlie Brittain & Milan Tomášik

Izvedba: Milan Tomášik
Izvirna glasba: Jakub Mudrák, Eduardo Raon

Oblikovanje luči: David Cvelbar, Janko Čief

Scenografija in kostum: Jasna Vast

Fotograf: Vladimír Veverka


Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota (Slovenija)

Koprodukcija: Cankarjev dom Ljubljana (Slovenija), Flota, Ljubljana (Slovenija)
S podporo: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana,
Scenario Pubblico (Katanija, Italija), Hrvaški kulturni dom (Reka, Hrvaška)

Predstava je nastala v okviru rezidence v Divadlo Štúdio tanca (Slovaška)
/
Artistic direction and choreography: Charlie Brittain & Milan Tomášik

Performance: Milan Tomášik

Music and Sound Design: Jakub Mudrák, Eduardo Raon

Lighting Design: David Cvelbar, Janko Čief

Set and Costume Design: Jasna Vastl

Photography: Vladimír Veverka
 
Production: Flota, zavod, Murska Sobota (Slovenia)

Co-production: Cankarjev dom (Slovenia), Flota, Ljubljana (Slovenia)

Supported by: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana,
Scenario Pubblico (Catanij, Italia), Hrvaški kulturni dom (Reka, Croatia)

Created as part of a residency at Divadlo Štúdio tanca (Slovakia)


Roke, ki me nikoli niso poznale je solo predstava v koreografiji Charlieja Brittaina v sodelovanju z performerjem in koreografom Milanom Tomášikom. Predstava je stkana iz razmišljanj o več vidikih, ki so implicirani v vprašanju, »kaj pomeni biti človek«.
Telo se razpre kot živi spomin, organizem, ki deluje v gostih, nabitih strukturah, prepletenih med kruto resničnostjo in minljivimi dimenzijami. Po trilogiji odmevnih solističnih del, Within (2006), Off-beat (2011) in Solo 2016 (2016), je to Tomášikova prva solo predstava, kjer je avtorstvo konceptualno in koreografsko deljeno.
/
Arms That Never Knew Me is a solo performance choreographed by Charlie Brittain in collaboration with performer and co-choreographer Milan Tomášik.
The performance is woven from reflections on the multiple facets implicit in the question, of ‘what it is to be human’. The body unfolds as living memory, an organism acting in dense, charged structures intertwined between cruel reality and fleeting dimensions. After a trilogy of resonating solo works, Within (2006), Off-beat (2011) and Solo 2016 (2016), it is Tomášik’s first solo performance where the authorship is conceptually and choreographically shared.

Premiera: 28. februar 2024, 20.00, Dvorana Duše Počkaj, Cankarjev dom, Ljubljana,  ponovitvi: 29. februar in 1. marec, 20.00
Premiere: 28 February 2024, 20,00 Dvorana Duše Počkaj, Cankarjev dom, Ljubljana , reprises: 29 Bebruary and 1 March, 20.00



Agostina D’Alessandro
ENO SAMO TELO NI DOVOLJ
plesna predstava



Koncept in režija: Agostina D’Alessandro
Soustvarjalci in performerji: Milan Tomášik, Kristýna Peldová, Žigan Krajnčan, Agostina D’Alessandro in Kristijan Krajnčan
Glasba: Kristijan Krajnčan
Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar
Avtor videa in fotografije: August Adrian Braatz
Direktor fotografije videa: Dejan Ulaga
Grafično oblikovanje: Rok Marinšek
Izvršna producentka: Urška Centa
Producent: Goran Pakozdi
Produkcija: Zavod NEST
Koprodukcija: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota, Ljubljana
Partner: Zavod Adrian film
Posebna zahvala Andreji Kopač.

“Telesa razumemo kot družbeni micelij, ki v odsotnosti »jaza« nenadoma postanejo prisoten »mi«. Plesni miceliji tako postajajo orodje izražanja in uresničevanja družbene razprave.”

Eno samo telo ni dovolj je kraj preizpraševanja identitete in mnogoterosti, ki ju predstavlja posameznikovo telo. V položaj osmišljanja in deljenja skupnega prostora postavlja štiri plesalce, ki preigravajo politične dimezije svojega telesa, da osvetlijo vprašanja: Kako je zgrajena naša identiteta? Jo določajo naša telesa? Morda naša kulturna identiteta? Ali morda družinska identiteta?
Predstava razmišlja o tem, kaj nas definira: najprej vznika telo, njegov spol in spolna identiteta, nato pripadnost družini in družbeni skupini, ki oblikuje kulturo in izhaja iz določene države. Pri tem poskuša zajeti idejo mnoštva štirih sodelujočih plesalcev iz štirih različnih držav: Slovenije, Slovaške, Češke in Argentine. Različne izvorne identitete ponujajo izhodišče za širino radikalnega raziskovanja: Kakšne so naše edinstvene družbene geste? Ali lahko v načinu gibanja prepoznamo elemente lastnih identitet? Je v nas lahko zaznati atavizem? Kaj nas definira v naših posameznih državah?
Eno samo telo ni dovolj obravnava koncept identitete, da bi lahko bolje razumeli kompleksnost medčloveških odnosov in iz njih izhajajoče verbalne in neverbalne komunikacije, jezika, družbenega prilagajanja in individualnih vedenj, ki se prepletajo s skupnostjo. Fizični položaji družine, gibi telesa, ki predstavljajo domovino – vse, kar nam omogoča identifikacijo, postaja raziskovalni material te predstave.
V kontekstu današnje družbe, ki se premika k novim pojmovanjem tega, kaj sestavlja našo identiteto in določa, kdo smo, se zdi to samoprevpraševanje nujno. Ustvarjalci predstave se umikajo od ponujanja ozkih perspektiv in preenostavnih odgovorov ter si prizadevajo odpreti zorni kot, ki posamezniku omogoča izzivati lastne predstave o sebi in na tej poti spoznanj odkriti presenečenja. Občinstvo vabijo k dvomu o ‘resničnosti’ njihovih političnih, družbenih in abstraktnih teles, da bi lahko skozi proces disidentifikacije odkrili druge načine pozicioniranja svojega telesa.

Projekt je izveden s finančno podporo Ministrstva za kulturo in Mestne občine Ljubljana.

premiera: nedelja, 19. 11. 2023, ob 20:00
ponovitvi: ponedeljek, 20. 11., in torek, 21. 11. 2023, ob 20:00
Mestni muzej Ljubljana



Anna Possarnig, Jerca Rožnik Novak
 HEY, HAY! / ZDRAVO, SENO!
plesna predstava



Koncept, koreografija in izvedba: Anna Possarnig, Jerca Rožnik Novak
Glasba v živo: Marko Sulz, Martin Unterlechner
Oblikovanje svetlobe in scenografija: Max Windisch-Spoerk
Oblikovanje kostumov: Pia Gorišek
Dramaturgija: Zala Dobovšek
Zunanje oko: Kamil Mrozowski
Fotografija in oblikovanje letakov: Enya Belak
Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota in Flota, Ljubljana
Soprodukcija: Bunker, Ljubljana
Partnerji: PUC, SKICA, a-ZONE, CCB, Mediterranean Dance Center San Vincenti

S podporo: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Koroška dežela/Kultur Posebna zahvala: beat1060, Christina Böhm, Felix the cat, Marika Balode-Haderlap & Zdravko Haderlap, Iztok Novak, Kunstraum Nestroyhof, tanz_house, Fred Giroudot, Simon Wetzel, Juš Rožnik Novak, babi Olga in babi Mimi

Plesna predstava HEY, HAY! / ZDRAVO, SENO! prinaša spontanost narave (ki ne pozna pomena nacionalnih meja) v prostor gledališča. Skozi poezijo folklore, ritualov, običajev in navad, pomešane z živo elektronsko glasbo, izvajalki raziskujeta skupne korenine, razumevanje in domišljijo podeželskega življenja ter razgrajujeta idilično, romantično idejo narave. V neobičajnem prečenju ruralnega in umetnosti se bo zgodilo njuno večplastno srečanje, kjer bo ples prepoznan kot delo in podeželje kot performativni potencial.

Predstava vključuje bale sena.

Premiera: 26. oktober 2023, Stara mestna elektrarna, Ljubljana
Ponovitve: 27., 28. oktober 2024, Stara mestna elektrarna, Ljubljana



Anamaria Klajnšček
ONA/SHE
plesno-glasovni solo performans



Koreografija in izvedba: Anamaria Klajnšček
Avtorska glasba: Aurora Bauza
Kostumografija: Gabriela Lotaif
Fotografija: Nora Baylach
Oblikovanje luči: Andrej Hajdinjak
Video: Yari Stepanov
Zvočni tehnik: Damjan Delak
Svetovanje: Maja Delak
Grafična podoba: Natja Jankovič
Besedila: Gabriela Lotaif in Anamaria Klajnšček

Koproducenti: Flota, zavod, Murska Sobota, Emanat, Flota, Ljubljana, Plesni Teater Ljubljana
Podpora: La Visiva, Barcelona
S finančno podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mestne občine Ljubljana.
Posebna zahvala: Nori Baylach, Gabrieli Lotaif in vsem čarovnicam njenega rodu.

ONA je plesno-glasovni solo performans Anamarie Klajnšček. Avtorica je inspiracijo za predstavo primarno črpala iz treh virov: ženskih likov svoje družine in njihovem arhetipu ženske moči, iz siren kot velikokrat ponovljivih mitoloških bitij in čarovnic kot realnih ženskih entitet oz. takšnem poimenovanju žensk skozi temačno zgodovino, v kateri so na njihov račun nekateri pridobivali moč in oblast. Umetnica je kot osnovo teoretske raziskave in podlage za predstavo ONA med drugim uporabila naslednja dela: Mona CHOLLET: In defense of Witches, Clarissa Pinkola ESTÉS: Ženske, ki tečejo z volkovi, Silvia FEDERICI: Kaliban in čarovnica Demetra GEORGE: Mysteries of the Dark Moon.

Premiera: 14. oktober 2022, Plesni Teater Ljubljana



Rosana Hribar
PRIZNATI NEZNOSNO. LJUBIM TE.
plesna predstava

PRIZNATI NEZNOSNO. LJUBIM TE.

Idejna zasnova in koreografija: Rosana Hribar
Soustvarjalke predstave in nastopajoče: Urša Rupnik, Tina Habun, Patricija Crnković (ples),
Barbara Krajnc Avdić (igra),    
Severa Gjurin (vokal)
Glasba: Severa Gjurin
Glasbena matrica: Časovne skice (Severa Gjurin in Borut Činč)
Dramaturgija: Andreja Kopač
Ideja za kostume: ustvarjalke predstave
Izvedba kostumov: Tea Mazaj
Oblikovanje svetlobe: Danilo Pečar
Besedilo v predstavi je prirejeno po knjigi Rolanda Barthesa Fragmenti ljubezenskega diskurza
Prevod pesmi Kaj hoče ženska (Kim Addonizio): Irena Štaudohar
Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota in Flota, Ljubljana / zanj producentka: Ksenija Kaučič
Koprodukcija: Zavod En-Knap / zanj producentka: Karmen Keržar
V sodelovanju z Anton Podbevšek Teatrom APT
S podporo Ministrstva za kulturo RS in Mestne občine Ljubljana.

Anthony de Mello je nekoč zapisal: »Zgodba je najkrajša razdalja med človekom in resnico.« Kar je obenem »zgodba« predstave Priznati neznosno. Ljubim te., ki se je oblikovala prek pogovorov in pripovedi žensk, ki jim je skupen le kraj, v katerem trenutno živijo. Novo mesto. Nekatere so pribežale zaradi vojne, druge v iskanju boljšega življenja, tretjim nikdar ni bila dana možnost izbire. Ženske so žene, matere, sestre, snahe in tašče, in se med seboj razlikujejo po etničnem, verskem in kulturnem ozadju. Različnih starosti, statusov, izobrazbe. Vsaka izmed njih nosi svojevrstno izpoved o hrepenenju, bolečini, izgubi in, seveda, ljubezni. V tem duhu je tudi osnovni postulat predstave zgrajen na preprostem vprašanju »Kaj misliš o ljubezni?«, ki je bilo zastavljeno vsaki izmed njih. In točno na tej točki lahko najdemo postulat Skupnostnega. Brezčasnega. Večnega. Ljubezen kot izkustveni micelij sveta, ki skozi tekste francoskega avtorja Rolanda Barthesa Fragmenti ljubezenskega diskurza zadobi svoje diskurzivno (in obenem maskulino) zaledje. In če velja prav Barthesovo delo za eno najbolj eruditskih del evropske teoretske in literarne tradicije na temo ljubezni, se tej »večni« tematiki dandanes pridružujejo tudi vprašanja patriarhalne miselnosti, zastrtosti ženskega čustvovanja, večplastnost »nevidnih« družinskih odnosov več generacij ter neznosnost javnega diskurza pred in po priznanju intimnega, ki poslej več nima statusa performativnega, temveč političnega. Izreči »Ljubim te« je priznanje, ki tako nosi posledice neznosnosti izrekanja neizrekljivega.

"V predstavi so uporabljeni odlomki iz knjige Rolanda Barthesa Fragmenti ljubezenskega diskurza v prevodu Zoje Skušek. Z dovoljenjem založbe *cf."

Premiera: 3 in 4. oktober 2022 ob 20:00, Center kulture Španski borci, Ljubljana



Žigan Krajnčan
FUSION REACTOR
FUZIJSKI REAKTOR
plesni koncert



Vokal, ples, glasba, koreografija, režija: Žigan Krajnčan
Glasbeniki:
Marko Črnčec (klaviature, bobni, tolkala)
Miha Koren (bas)
Kristijan Krajnčan (bobni, violončelo)
Gostja: Sahareya (rap&dance)
Koreografinja: Kristyna Šajtošová in Žigan Krajnčan
Plesalci: Beno Novak, Anamarija Klajnšček, Alja Sedonja, Bor Prokofjev, Ian Hotko, Andraž Prokofjev, Kristyna Šajtošová in Urbana Scena Ljubljana.
Dramaturgija: Matic Starina
Oblikovanje luči: Borut Bučinel
Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič
Fotografija: Jan Pirnat

Produkcija: Flota Murska Sobota
Koprodukcija: Kino Šiška, Flota Ljubljana
Založba: Nika Records
S podporo Ministrstva za kulturo RS

Projekt Fusion Reactor pod vodstvom Žigana Krajnčana z lastno avtorsko glasbo in plesom potuje med številnimi žanri, kot so funk, hip-hop, reggae, jazz in klasika. Tokrat se mu bo na odru pridružila še skupina glasbenikov in plesalcev.
Fusion Reactor tako simbolizira spoj in kreativno reakcijo ljudi in idej na odru, je večžanrski plesni koncert, ki pretvarja majhno količino mase v veliko količino energije.

Odkar sem v srednji šoli slišal za izraz Gesamtkunstwerk, me preganja misel, kaj je to danes in kaj meni pomeni celostno umetniško delo (Gesamtkunstwerk). Zame predstavlja ravnovesje med spektaklom in improvizacijo, med jazzom in klasično glasbo, med raggaejem in hip-hopom, med sodobnim plesom in freestylom, med petjem in plesom, med posameznikom in ekipo. Med koncertom, performansom in plesno predstavo. V tem vmesnem prostoru kar poka od kreativnosti. Ekipo, s katero se podajamo na to potovanje, sestavljajo izjemni posamezniki, vsak vrhunski na svojem področju, vsak mi je inspiracija.
Inspiracija za nenehen osebni razvoj in napredek, ker svet lahko spremenimo, samo če spremenimo sebe.
Več o Žiganu Krajnčanu:
www.zigankrajncan.com

Premiera: 11. maj 2022, Katedrala, Kino Šiška, Ljubljana




Urška Centa
SINSONTE



Koncept in izvedba: Urška Centa
Koreografija: Marco de Ana in Urška Centa
Glasba: Jani Moder
Dramaturgija: Andreja Kopač
Scenografija in oblikovanje svetlobe: Jan Krmelj
Koprodukcija: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota Ljubljana in Cankarjev
Projekt je sofinanciran: Ministrstvo za kulturo

Sin-son-te
Sinsonte je tista, ki govori brez lastnega jezika.
Sinson je tista, ki poje brez zvoka.
Sonte je tista, ki živi le za to noč.

Sinsonte ptica štiristotih glasov; je oponašalka, ki oblikuje različne sloje zvoka, da bi posnemala svojo okolico, z njo spregovorila v istem jeziku in se skušala z njo zliti. Svoje nomadsko življenje umešča v velemesto; je del njegove prikrite in preobražene narave, ki se odslikava v vsakdanu oddaljenega človeka. Od narave oddaljeno življenje v urbani džungli vsak dan preigrava prepletenost pojmov svobode in ujetništva. Sinsonte menjuje noč za dan in kriči tudi ponoči; v boju za obstanek srka frekvence hrupa in soje neonskih luči, ki širijo dimenzije njenega dneva.
Sinsonte je alegorija ptičjih vedenj in govoric, ki se zrcalijo v človeški podobi ter skozi gib in zvok iščejo živalskost; surovo lepoto giba ptice ter njeno sonično komunikacijo z okolico. Svetloba in tema narave se potapljata v gib in zvok Urške Centa in Janija Modra, ki gledalca popeljeta v distopični svet, prežet s simboliko dvojnega, ki se skriva na vzporednih poteh ptice in človeka.
Ptičje življenje je prepredeno z utečenimi vedenjskimi vzorci in rituali, kjer gibanje in zvok zavzemata pozicijo soodvisnosti. Ptičji ples se rojeva iz pesmi. Ptičja pesem kot preprosta vibracija ustvarja glasbo narave, zato se koreografija Sinsonte snuje okrog sonične slike in ritmičnega utripa življenja ptic. Fascinacijo svobode, ki jo ljudem predstavlja ptičje življenje, uteleša z brisanjem meja med plesom in igro inštrumenta, pri čemer raziskuje fizično izkušnjo telesa, ki lahko leti.
Sinsonte je projekt, s katerim plesalka in koreografinja Urška Centa in predstavnik sodobne flamenko avantgarde Marco de Ana nadaljujeta svoje prvo skupno odrsko delo, ki sta ga zastavila s projektom Historias de Pájaros (Zgodbe o pticah, premiera: julij 2021, Cankarjev dom).

Premiera: 24. februar 2022, Kosovelova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana




Enya Belak
MODRO ČRNILO hibridna verzija
multimedijski plesni dogodek


Ustvarjalci predstave »Modro črnilo«
Koreografija in režija: Enya Belak 
Ples in soustvarjanje: Jerca Rožnik Novak & Gábor Ivanov 
Dramaturgija: Eva Posedel 
Oblikovanje zvoka in kompozicija: Lou Barnell 
Direktor fotografije: Aadhar Gupta 
Oblikovanje luči: Janko Oven 
Kostumografija: Andrej Vrhovnik 
Produkcija: Flota Ljubljana, Flota, Zavod, Murska Sobota /
Koprodukcija: Plesni Teater Ljubljana
Projekt je sofinanciran: Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana Zahvala: JSKD, Občina Ilirska Bistrica, Skica

Ustvarjalci projekta Oder360
Vodja projekta: Iztok Kovač 
Kamera in montaža: Andrej Lamut
Tehnični koordinator projekta Oder360: Omar Ismail 
Snemanje in obdelava zvoka: Studio 100 
Pomoč in svetovanje pri uporabi VR tehnologije: Marko Cafnik & Multiversum 
Prilagoditev svetlobe: tehnična ekipa CK Španski borci
Izvršna produkcija: Zala Česnik 
Produkcija: Zavod EN-KNAP Ljubljana in Zavod EN-KNAP Trbovlje
V sodelovanju z Aerowaves, Mreža centrov raziskovalnih umetnosti - Laboratorij Trbovlje, Delavski dom Trbovlje - Virtualni muzej rudarstva, Multiversum

Projekt je del partnerske mreže Platforme Center za kreativnost. Projekt sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija.

Delo MODRO ČRNILO odpira vprašanja meje in absurdnost birokracije, ki oklesti človeka v medprostor čakanja. Je odsev trenutnega osebnega in političnega neravnovesja. Stanja ne-vednosti, ne-vrednosti, strahu, osamljenosti, krhkosti, zaupanja in moči. Na konkretni ravni se delo loteva teme meja, tako prostorskih, kot fizičnih in osebnih meja. Osredotoča se na birokratske zaplete, ki krojijo človekovo trenutnost.
Izkušnja ogleda predstave v 360° okolju ponuja gledalcu perspektivo pogleda iz središča odra in tako razbija klasično gledališko formo, kjer je pogled usmerjen zgolj preko četrte odrske stene. Smer pogleda brez varnega zavetja okvirja proscenija, ekrana ali platna, postane v 360° okolju izbira posameznika. S tem vsakemu gledalcu omogočamo, da si sam zrežira pogled na ponujeno predstavo.

Na dogodku je vsak obiskovalec opremljen s svojim kompletom VR očal, slušalk in vrtljivim sedežem.




Enya Belak, Jerca Rožnik Novak, Veronika Valdés
BLEF
plesna predstava



Koncept in koreografija: Enya Belak, Jerca Rožnik Novak, Veronika Valdés
Plesalki: Jerca Rožnik Novak, Veronika Valdés
Dramaturgija: Pia Vatovec
Oblikovanje svetlobe: Janko Oven
Glasba: Sarah Al Saleh
Kostumografija: Pia Gorišek
Oblikovalka maske: Martina Borščak
Vizualna podoba: Enya Belak
Producent: Eva Posedel
Produkcija: Flota Ljubljana, Flota, zavod, Murska Sobota
Koprodukcija: Plesni Teater Ljubljana
Projekt je sofinanciran: Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana

BLEF skozi izraz dveh gibajočih se entitet preizprašuje podobe teles posameznikov v družbi, ki se spreminjajo v tržno blago in tako postajajo središče spektakla, preko katerega taisti trg sam sebe ves čas ohranja v konstantnem pogonu zasledovanja nečesa boljšega, lepšega in – spektakularnejšega.
Za izhodišče svoje raziskave plesni duet pri tem uporabi področje mode. Ta s svojim ambivalentnim odnosom do človeškega telesa povedno ponazori kompleksno dinamiko, ki nastane med okolico in posameznikom, ko se ta pod žarometi spektakla iz subjekta prelevi v objekt, meje med svobodo in ujetostjo na eni ter povezanostjo in odtujenostjo na drugi strani pa se zabrišejo in začnejo slediti nekemu povsem svojeglavemu kompasu. Telo tako v kontekstu  predstave nastopi kot nosilec preštevilnih informacij in norm, ki so nanj dan za dnem projicirane od zunaj, pri čemer pa se te projekcije v paradoksalnem preobratu na vso moč trudijo doseči ravno ideal neokrnjenega bistva znotraj tega telesa, ki ga s svojimi zahtevami tako neumorno klesajo in limitirajo po svoji meri.
Kje ima v tem začaranem krogu, kjer sta banalno in sakralno dve plati iste medalje, svoje mesto človek? Ali bolje rečeno, če ga je res mogoče reducirati na le še en produkt v spektaklu našega časa, kakšna je njegova cena?

Premiera: 21. oktober 2021, Plesni Teater Ljubljana
Ponovitve:  16. in 17. december 2021, Plesni Teater Ljubljana

//

Concept and choreography: Enya Belak, Jerca Rožnik Novak, Veronika Valdés
Dancers: Jerca Rožnik Novak, Veronika Valdés
Dramaturgy: Pia Vatovec
Light design: Janko Oven
Music: Sarah Al Saleh
Costume design: Pia Gorišek
Make-up artist: Martina Borščak
Visual identity: Enya Belak
Producer: Eva Posedel
Production: Flota Ljubljana, Flota, zavod, Murska Sobota
Co-production: Plesni Teater Ljubljana
Funded by: Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana

Through the expression of two moving entities, BLUFF interrogates the images/perceptions of the individual bodies in society. Bodies which turn into market goods and thus become the center of the spectacle.  The center of the spectacle, through which the same market keeps itself in a constant drive of pursuing something better, more beautiful and – more spectacular.
As a starting point for the research, the dance duo uses the field of fashion, which with its ambivalent attitude towards the human body verbally illustrates the complex dynamics that arise between the environment and the individual. An individual, a subject who under the spotlight  slowly but surely turns into an object, trapped amidst the blurry boundaries between freedom and entrapment, connectedness and alienation. In the context of the performance, the body thus acts as the bearer of countless pieces of information, projected onto it from the outside world; however, in a paradoxical twist, the main goal of these projections is to reach the ideal of that same body’s inner unspoiled essence, the very body they so relentlessly limit and mould in order to get it to fit to their standards.
In this vicious cycle that knows no difference between the banal and the sacred, where does one find the space to be human? Or, to put it differently – if it really is possible to reduce a human being to a mere product in the spectacle of these times, then what is the cost of it?




Tin Grabnar, Tjaša Bertoncelj
TIHOŽITJE
lutkovna predstava



Devet poizkusov, kako ohraniti življenje
Lutkovna predstava, 16+

Režiser Tin Grabnar,
Igrajo Asja Kahrimanović Babnik, Iztok Lužar, Zala Ana Štiglic,
dramaturginja Tjaša Bertoncelj,
scenografka Sara Slivnik,
kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič,
avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar,
oblikovanje zvoka, zvočnih in glasbenih efektov Eduardo Raon,
lektorica Maja Cerar,
lutkovni tehnolog Zoran Srdić,
avtorica videa Vesna Krebs,
oblikovalec svetlobe Gregor Kuhar,
fotograf Jaka Varmuž.
Koprodukcija Flota, zavod Murska Sobota in Flota, Ljubljana, Lutkovno gledališče Ljubljana,

Tihožitje naslavlja težko ulovljivo vprašanje pojava življenja. Z radikalnimi uprizoritvenimi pristopi skuša režiser Tin Grabnar skupaj s soustvarjalci razumeti tisto, kar nas dela žive. Kaj je tista notranja sila, ki ji pravimo življenje? Kako razumeti pojav obstoja in kako razumeti njegovo nasprotje – smrt? Z raziskovanjem tega vprašanja se vzpostavlja senzibilen uprizoritveni jezik, ki naslavlja temeljna filozofska vprašanja bivanja, hkrati pa v občinstvu poizkuša vzbuditi spoštovanje do vsega tistega, čemur pravimo, da je živo.

POIZKUS OHRANJANJA ŽIVLJENJA
Taksidermija, umetnost ohranjanja živalskih teles, se v viktorijanski dobi popularizira predvsem kot kurioziteta in simbol prestiža oziroma kot trendovski dekor visoke družbe v imenu naravoslovnih znanosti. Slednje je povezano s takratnim razmahom kolonializma, ki je temeljil na prisvajanju dobrin in bogastva osvojenih dežel. Preparati iz tujih dežel so po eni strani predstavljali veličino narave, hkrati pa zmožnost človeške prevlade in podjarmitve te eksotične narave; bili so torej fizična manifestacija posedovanja in moči.
Do danes je taksidermija razvila različne izraze, ki segajo tudi čez primarni namen naturalističnega odslikavanja narave; od etične taksidermije, antropomorfne, umetniške do prepariranja lovskih trofej itd. Množica delovanj in pristopov taksidermistov izraža kompleksnost širšega odnosa med človekom in živaljo. Pod to mnogoterostjo izpostavlja problematiko dvojnosti in konflikta med intenco ter konsekvenco. Kaže, kako namera vpliva na dojemanje dejanskih posledic. V skrajnem primeru: v kolikšni meri lahko okrasje nedolžnosti ovesi zločin. Ljubezen do živali in/ali odvzem življenja. Ohranjanje živega bitja, širjenje ljubezni, vračanje dostojanstva in/ali človeško posedovanje narave. Taksidermija lahko služi kot metafora za ljubezen do narave. Lahko pa služi tudi kot metafora za družbeno sprenevedanje in antropocentrično izkoriščanje narave. Kaže na tanko mejo med spoštovanjem, čaščenjem in izkoriščanjem, objektivacijo. Vse to skozi prizmo lastninjenja smrti in življenja.
Za razpiranje tako radikalne teme so potrebni radikalni uprizoritveni postopki, ki neposredno razgrinjajo zaveso in soočajo s tematiko. To so postopki, ki lahko v občinstvu razprejo globoka čustvena ter tudi etična in filozofska vprašanja. Lutkovna predstava za odrasle Tihožitje: Devet poizkusov, kako ohraniti življenje taksidermijo in idejo ohranjanja življenja manifestira in preizkuša v potencirani obliki. Ustvari iluzijo življenja tam, kjer ga ni. Uporabi bit lutkovnega medija: oživlja ne-živo. Animacija v Tihožitju poseže v realno življenje; animirana entiteta je bitje, ki je nekoč živelo in je umrlo pod človeško roko. Predstava tako po uprizoritveni formi kot po vsebini naslavlja težko ulovljivo vprašanje pojava življenja. Kaj je tista notranja sila, ki ji pravimo življenje? Kakšno je življenje? Kako razumeti pojav obstoja in način obstoja ter kako razumeti njegovo nasprotje – smrt? In navsezadnje, kaj pomeni to življenje odvzeti? Z raziskovanjem teh vprašanj se vzpostavlja senzibilen uprizoritveni jezik, ki naslavlja temeljna vprašanja bivanja živalskih bitij, hkrati pa v občinstvu poizkuša vzbuditi spoštovanje do vsega tistega, čemur pravimo, da je živo.
V gledališki gesti hiperrealnih slik življenje živih bitij izpostavlja kot dobrino. Poizkuša občudovati in poudarjati ljubezen do narave. Poizkuša ohranjati lepoto. Poizkuša vračati dostojanstvo. V oživljanju neskaljene narave, se odmika dinamičnemu pestrenju in kulturni karakterizaciji narave. Izmika se naravi, stvarjeni po človeški podobi, in se ji klanja tako, da ji daje prostor, v katerem lahko govori sama zase le s svojo neokrnjeno lepoto.
Še tako navidezni neokrnjeni naravi, petim idiličnim prizorom narave, pa zapoveduje intervencija, gledališka konstrukcija. Tudi občudovanje narave in iskanje načinov poudarjanja njenih pravic ima svoje posledice in svoj kos posedovanja. Hiperrealistična slika narave na odru je sestavina naravnega in umetelnega. Narava je po-ustvarjena. Človek je tisti, ki je v naravo interveniral in ta svet kreiral, zrežiral. Gradnja scenografije, luči, uprizoritvenih sredstev se sklene v trenutek oživetja. Neposredno sinhroniziran zvok omogoča ritmične slike, ki se v svojih kontrastih dopolnjujejo. Zakriva in razkriva se gledališki mehanizem. Tako dopolnjuje iluzijo življenja – živo tihožitje, in ga tudi razkraja. Skozi poudarjanje življenja se hkrati razpira njegova dejanska odsotnost, dejstvo smrti. Brez človeškega faktorja bi bila bitja nezmožna (ponovno) obstajati. Hkrati pa determiniranost mrtvega in dejstvo umetelnega preseže moč človeške kreacije ponovnega življenja.
Soočanje z neposredno razsežnostjo smrti in življenja živih bitij pušča prostor razmisleku o razmerju med človekom in naravo ter vprašanjih, kot so: Kje se srečata intenca in dejanje? Do kolikšnega razpona seže v imenu dobrega? Kdaj žival kot cilj postane žival kot sredstvo? Kako ne-vidna in ne-vredna je smrt živalskih bitij? Do kolikšne mere smo lahko pravični v odnosu do živali? Kje je mera človeške intervencije? Kako ohranjati življenje in bistveno vprašanje – kako ga lahko ohranimo?
Gledališče je pogosto v položaju aktivnega preizpraševalca. Lahko je v položaju progresivnega izrekovalca, ki sestoji iz dvojnosti in meje med izkoriščanjem in bojem proti izkoriščanju. In to lahko tudi prizna. Kako se boriti proti prilaščanju narave, proti živalim kot sredstvom za lastne želje in fascinacije? Predvsem je moč tudi v našem ne-posedovanju in puščanju narave kakršna je – v vsej svoji fascinantni lastnosti. V pustiti ji biti.

Premiera: 7 oktober 2020, Lutkovno gledališče Ljubljana
Ponovitve: 8., 9. in 10 oktober 2020, Lutkovno gledališče Ljubljana


O PRAZNIH PROSTORIH
avtorski plesni solo



O praznih prostorih je raziskovanje telesa kot prostora, v katerem bivamo. Je poskus raziskovanja (ne)omejenosti entitete na prostor in osmišljanja sebe kot »nečesa«, kar obstaja in deluje znotraj telesa, a prav tako ne glede na svoje telo, ter znotraj družbe, a prav tako ne glede na njo. Je težnja k negaciji označevanja in osmišljanja dejanj po principu dobro-slabo in proces zmanjševanja dražljajev iz okolja ter iskanje udobja v primanjkljaju slednjih. Plesni solo definira svoj prostor v praznini, obdani z občinstvom, kjer vsakič znova začne svoj proces iskanja.

Koreografija in izvedba: Ana Cvelfar
Glasba: Erik Satie
Svetovanje: Marija Slavec
Dramaturgija: Zala Mojca Jerman Kuželički
Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota In Flota Ljubljana
Izvršna producentka: Ksenija Kaučič
Koprodukcija: Plesni teater Ljubljana, Plesni Forum Celje
Posebna zahvala: Goga Stefanovič Erjavec
Predstava je nastala s pomočjo Ministrstva za kulturo RS

Premiera: 24. september 2020, Plesni teater Ljubljana
Ponovitev: 25. september 2020, Plesni teater Ljubljana


POSTAJA SAMOBITNO
plesno gledališka predstava



Avtor in izvedba: Klemen Janežič
Dramaturgija: Sara Živkovič
Glasba: Branko Rožman
Glas: Nina Ivanišin
Tiny whoop: Mark Bizilj
Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel
Kostumografija: Timotej Rosc
Vizualno oblikovanje: Pikto
Fotografija: Urša Premik
Strokovna pomoč: Sandi Skok, Fabio Liberti, Jernej Bizjak, Dušan Janežič, Nina Ivanišin
Posebna zahvala: Andrej Omejec, Brigita Janežič
Produkcija: Flota, Ljubljana, Flota, zavod, Murska Sobota
Koprodukcija: Bunker, Zavod 0.1
S podporo: Ministrstvo za kulturo RS
Stara mestna elektrarna Ljubljana

Premiera: 12. marec 2020, Stara mestna elektrarna ,Ljubljana

Predstava raziskuje našo vpetost in avtonomnost znotraj dandanašnjega zahodnega ustroja in vpliv obdajajočega okolja na našo prvobitnost. Osnovo za tovrstna preizpraševanja avtor črpa iz situacij nemoči, nesprejemanja, neodgovornosti, neodločanja, negotovosti, pa tudi iz želje po smiselnem in vse bolj potrebnem ravnotežju med naravno in človeško stvarnostjo ter ustvarjeno in sistemsko dejanskostjo.


ENO - ONE
plesna predstava,
predstava sodobnega flamenka



Avtorstvo in koreografija: Urška Centa
Ples: Urška Centa, Tina Habun
Avtorstvo glasbe in izvedba: Robert Jukič, Tomaž Gajšt
Dramaturgija: Andreja Kopač
Oblikovanje svetlobe in videa: Borut Bučinel
Fotografija: Andrej Lamut
Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota in Flota, Ljubljana
Koprodukcija: Cankarjev dom
Sponzorji: Mercator, Riko, BTC, Medicop
Zahvala: Odvetniška družba Krapenc in odvetniki

Premiera: 14. februar 2020, Cankarjev dom, Kosovelova dvorana
Vstopnice; 14 / 9 EUR

Predstava ENO – ONE je predstava o ženski in njenem iskanju svobode in soobstoja.

Z drugimi ženskami si deli isto telo, prostor in čas. Z njimi gradi ENO, ONE pa se zrcalijo v njeni ednini. Njeni koraki so skupni koraki, njena misel je misel neštetih in njeno krilo je polje, na katerem lahko obstaja samo skupaj z njimi. Vse dokler njenega občutka pripadnosti ne preseka slutnja individuuma in vseh njenih por ne naseli vonj svobode.
Predstavo gradi gibalna govorica flamenka, ki se radovedno druži s formo sodobnega plesa in urbanega zvoka, ki si z lahkoto izposoja pri drugih glasbenih kulturah. Gibalni izraz, telesni znaki flamenka – udarci nog, tleskanje, ploskanje, dih in glas – služijo kot glasbeni inštrument in soustvarjajo glasbeno kompozicijo.

Ženska, ki pleše.
Urška Centa kot solistka v flamenku zastopa sebe, svojo dvojnost in svoje prebliske, s katerimi si išče pot do sebe skozi drobljenje pravil, ki jih postavlja tradicija flamenka, in se podaja v prvinski ustvarjalni svet, v katerem ima intuicija prednost pred razumom.
Na odru tako spremljamo »njeno« podvojitev v podobi dveh plesalk, kot tudi »njeno« razširitev v podobi dveh glasbenikov, ki omogočata nenehen dialog z »njo« in »njenim« notranjim monologom, ki sili na plan. ENO – ONE je tako njena podoba, ki je nedeljiva z zunanjim svetom, njeno prelamljanje giba in besede, ob čemer si ne prizadeva rekonstruirati vprašanj smisla, temveč odgovoriti na nagovor vseh, ki skupaj z njo (v)stopajo v dialog, v katerem še vedno ostaja ona – neskončno (p)osebna, nenavadna, eterična, enigmatična, fluidna, skrivnostna, magična. Ženska, ki pleše. (Andreja Kopač)



CYPHER
plesna predstava
Režija in koreografija:  Sara Šoukal, Alex Tesch, Žigan Krajnčan
Zasedba: Andraž in Bor Prokofjev, Nace Novak,  Lia Lačen, Alja Sedonja, Teja Modrijan, Ian Lampič, Alexander Matthias Tesch, Tibor Rožanc, Neža Dapčevič, Lara Slabe, Neža Koprivnik, Sara Janašković, Jerca Rožnik Novak, Sara Poček Conde, Sarah Al Saleh, Maša Grce, Petra Peček, Teja Podboj Breznik, Brina Dokl, Žigan Krajnčan, Gašper Kunšek

Soustvarjalci;
Oblikovanje giba: Alex Tesch, Žigan Krajnčan
Oblikovanje besede: Urh Mlakar, Timotej Novakovič, Sarah Al Saleh, Sara Šoukal
Oblikovanje glasbe: Niko Komac, Urh Mlakar, Luka Kesič
Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel
Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič
Oblikovanje razstave: Neža Dapčevič
Producenta: Gašper Kunšek, Nataša Zavolovšek
Pobudnik: Žigan Krajnčan

CYPHER je tradicija, ritual in način izmenjavanja idej in energije. Je iskanje ravnotežja posameznika in skupine med ustvarjanjem svoje vsebine in podpiranjem druge.
V predstavi Cypher gre za dialog med različnimi umetnostmi, ki za svoj izraz uporabljajo različen jezik. Besedo, gib, zvok. Vse te tri komponente se mešajo v vsaki umetnosti posebej in med seboj. Fuzijo različnih izrazov usmerja improvizirana režija: MC-ji, ki z intuicijo in kodo narekujejo ritual predstave.
Predstava je nadaljevanje in nadgradnja projektov Freestyle Cypher (Spider festival edition) in Chorus.

Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota in Flota, Ljubljana
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče
Ob podpori Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mestne občine Ljubljana.

Premiera: 17. december 2019, Slovensko mladinsko gledališče
Ponovitev: 18. december 2019, Slovensko mladinsko gledališče



ZA PRAZNINO / JOK KAMERE
Gledališka predstava


Režija, besedilo, scenografija in oblikovanje svetlobe: Jan Krmelj
Koreografija: Jan Krmelj, Gaja Rupnik Caruso, Nika Prusnik Kardum
Avtor glasbe: Gašper Torkar
Video: Stella Ivšek in Gregor Mesec

Nastopajo: Nika Prusnik Kardum, Gaja Rupnik Caruso, Jan Krmelj

*

Ko sem imel tri leta,
si je moj oče izposodil kamero,
da bi vanjo ujel naše življenje.
Bil je blag november, leta 1998.
Prihodnost ni bila vidna.

Obstaja dokaz, zapisan na filmskem traku.
Ko se je moj pogled obrnil v njeno lečo,
ko so se moje oči soočile s črno luknjo njenega pogleda,
sem bil spremenjen.

Kamera me je spremenila.
Nisem mogel slišat ničesar razen njenega joka.
Zahtevala je: zahtevala je resničnost,
da je lahko obstajala.

Strah me je bilo tega pogleda.
Začel sem bežat, začel sem bežat
pred Kamero.
Zahtevala je moj obstoj.
Razdelila je moje življenje na dvoje.

Ta predstava je opravičilo.
To je zgodba te Kamere.
Rojstvo. Zahteva.
Nasilje. In potem
praznina.

Jočem za praznino Kamere.
Klečim za praznino njenega pogleda.
Klečim za praznino.
Za praznino.

* Jan Krmelj

Produkcija: Flota, Ljubljana, Flota, zavod, Murska Sobota
Koprodukcija: MGLC / Švicarija
Partner: Slovenski gledališki inštitut (SLOGI)
S podporo: Ministrstvo za kulturo, Mestna občina Ljubljana

VSTOPNICE: 10,00 €, 8,00 € (študenti, upokojenci)
INFO./REZ.: ksenija@flota.si



ALIEN EXPRESS - DRUGI LET
 plesna predstava



Drugi let je okrepljen z glasbeno zasedbo didžeja SunnySuna in jazzista Kristijana Krajnčana ter z gverilsko svetlobno intervencijo Boruta Bučinela. Poteka v “soočenju” z nevidno silo, ki jo je mogoče zaznati ob vsakem koraku. Tako med ustvarjalce na odru kot v zaodrje se je namreč vrinilo neznano bitje oziroma njegova vseobsegajoča prisotnost, otipljiv duh in neotipljiva prezenca. Videli boste, kako se z njim spopasti, kaj narediti, kaj sploh hoče in od kod je prišel.

Ideja, koreografija in izvedba: Gašper Kunšek, Žigan Krajnčan
Glasba in izvedba: DJ SunnySun in Kristijan Krajnčan
Oblikovanje svetlobe, video in fotografija: Borut Bučinel
Dramaturgija: Andreja Kopač
Oblikovanje zvoka: Jure Vlahović
Producentka: Nataša Zavolovšek 

Produkcija: Flota, Ljubljana in Flota, zavod, Murska Sobota. Koprodukcija: Kino Šiška in Dijaški dom Ivana Cankarja.
S podporo Ministrstva za kulturo RS in Mestne občine Ljubljana. 
Zahvala: Dansstationen, Malmö, Dança em Trânsito, Brazilija, in KLAP Maison pour la danse, Marseille.

Premiera 23. marec 2019, Kino Šiška
Ponovitev 24. marec, 16. september 2019, Kino Šiška


 MERILCI BREMEN
plesna predstava



Koreografija: Jana Menger
Dramaturgija: Rok Vevar
Ples: Veronika Valdes, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Maša Hawlina, Neža Blažič, Neja Jeršin, Špela Šafarič, Andreja Vezovnik, Manca Kaliman
Glasba: Matevž Kolenc
Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak
Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota, Ljubljana
Koprodukcija: Bunker, Ljubljana
S podporo: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana
Foto: Špela Bergant

Predstava Merilci bremen je serija relacijskih koreografskih situacij, ki temeljijo na ritmičnih, prostorskih, telesnih in kinetičnih soodvisnostih plesalk. Tudi v primerih, ko se plesno gradivo osamosvoji, je vanj vselej odtisnjeno še neko drugo telo. Ali vsaj njegov prostor. Naše telo nikoli ni eno, ampak vselej mnoštvo, posledica, izid in možnost različnih množin in odnosov s časom, prostorom, drugimi telesi in premiki. Kompozicijo Merilcev bremen strukturirajo akumulacijski in variacijski postopki, pri čemer se razmerja med posameznostjo in skupnim, med individualnim in mnoštvenim skušajo premikati hkrati v materialnih (telesnih), kinetičnih in motivacijskih (socialnih) pomenih.

Breme iz naslova izhaja iz povsem telesnih izhodišč, ki pa imajo vselej hkrati tudi svoje eksistencialne in socialne pomene. Popolna izpostavitev telesa sili gravitacije (tlem ali suspenzu) je pretvorba telesa v čisto breme. Če želimo gibanje, moramo proizvesti upor. Vsaka postavitev dveh ali več teles v odnos pa tako v materialnem, kakor tudi eksistencialnem ali socialnem smislu nujno pomeni tudi porazdelitev bremen. V Merilcih bremen so elementi kinetičnega motorja plesnih gradiv prav načini porazdelitev bremen. Ustvarjalce so posebej zanimali prehodi, v katerih koreografska kompozicija prehaja v neko »nulto« stopnjo družbene kompozicije.

Premiera: 12. januar 2019, 20.00, Stara Mestna elektrarna - Elektro Ljubljana
Ponovitev: 13. januar 2019, 20.00, Stara Mestna elektrarna - Elektro Ljubljana



RAZGALJENO
plesna predstava



Koreografija in idejna zasnova: Rosana Hribar
Soustvarjalci in izvajalci:
Rosana Hribar
Vito Weis
Kristina Aleksova
Tina Habun
Neža Blažič
Katja Kolarič
Vizualni in glasbeni izbor v predstavi: Rosana Hribar
DJ: Kristina Aleksova
Lučno oblikovanje:Danilo Pečar
Izvedba projekcije: Manca Vukelič
Izvedba kostumov: Tea Mazaj
Produkcija: Flota Ljubljana; Flota, zavod, Murska Sobota
Koprodukcija: Plesni teater Ljubljana,
Zavod Orlandina
S podporo: Ministrstva za kulturo RS in Mestne občine Ljubljana

RAZGALJENO je uprizoritev po motivih besedila Jana Fabra z naslovom Napaka sem (Ik been een fout) iz leta 1988. Razgaljeno svojo poetiko konstituira skozi ideološko razočaranje in v plesno-gledališki obliki išče svojo subjektivno resnico, kjer se ponovno sprašuje o vrednosti človeka.

13., 14. december 2018, Plesni teater Ljubljana


MODRO ČRNILO
plesna predstava / a dance performance



Koreografija in režija / Choreographed and Directed by: Enya Belak Gupta
Ples in soustvarjanje / Co-creation and dance: Jerca Rožnik Novak in Gábor Ivanov
Dramaturgija / Dramaturgy: Eva Posedel
Oblikovanje zvoka in kompozicija / Sound Design and Composition: Lou Barnell
Direktor fotografije / Director of Photography: Aadhar Gupta
Oblikovanje luči / Lighting Desing: Janko Oven
Kostumografija / Costume Design: Andrej Vrhovnik
Produkcija / Produced by: Flota Ljubljana, Flota, zavod, Murska Sobota
Koprodukcija / Co-produced by: Plesni Teater Ljubljana
Projekt je sofinanciran / Supported by: Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana / Ministry of Culture and Municipality of Ljubljana
Zahvala / Thanks to: JSKD, Občina Ilirska Bistrica

Delo Modro črnilo odpira vprašanja meje in absurdnost birkoracije, ki oklesti človeka v medprostor čakanja. Je odsev trenutnega osebnega in političnega neravnovesja. Stanja ne-vednosti,  ne-vrednosti, strahu, osamljenosti, krhkosti, zaupanja in moči. Na konkretni ravni se delo loteva teme meja, tako prostorskih, kot fizičnih in osebnih meja. Osredotoča se na birokratske zaplete, ki krojijo človekovo trenutnost.

Blue ink questions the borders and absurdity of bureaucracy, which ties humans in the space between. It is a reflection of a current personal and political imbalance. A state of unknown, unworthiness, fear, isolation, fragility, trust and power. Blue Ink addresses the topic of borders; spatial, physical and personal. It focuses on the bureaucratic complications that shape the human present.

26., 27. & 28. september  2018 - 20:00 / Plesni Teater Ljubljana


TRISTANOV AKORD
plesna predstava

Tristanov akord

Avtorica: Kaja Lorenci
Soavtorji in plesalci: Kristýna Šajtošová, Žigan Krajnčan, Ivan Mijačević, Aleš Zorec, Kaja Lorenci
Zvok: sz3
Dramaturg: Rok Vevar
Foto: Borut Bučinel, Nejc Valenti
Produkcija: Flota Ljubljana; Flota, zavod, Murska Sobota
Koprodukcija: Plesni teater Ljubljana
Predstava je nastala ob podpori Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mestne občine Ljubljana

Wagnerjeva opera Tristan in Izolda je primer najekstremnejšega umetniškega materiala na temo čakanja, dolgotrajnega odlaganja konca, razrešitve.
V operi se ponavlja »fenomen«, drobna struktura, ki so jo poimenovali »Tristanov akord«. Z vsakokratno nedokončanostjo, nerazrešitvijo akorda, je avtor znotraj tako kratke strukture ustvaril neprekosljivo atmosfero hrepenenja, večnega iskanja, tavanja.
Predstava Tristanov akord se na svojevrsten način ukvarja z razbiranjem in uprizarjanjem glasbene strukture. Išče nove načine prevajanja konkretne strukture enega medija (glasbe) v drugega (ples), oziroma načine, kako lahko ples poseli že vnaprej določeno partituro.
AKORD, iz katerega izhajamo v našem raziskovanju, smo poimenovali OBJEM.
Premiera:  Plesni teater ljubljana, 18. januar 2018, ob 20:00
Ponovitev:  Plesni teater ljubljana, 19. januar 2018, ob 20:00


ČLOVEK, KI JE OKUŠAL OBLIKE
 gledališka predstava



Igrajo:
Klemen Janežič
, Iztok Drabik Jug, 
Tomaž Gubenšek
Avtor knjige The Man Who Tasted Shapes: Dr. Richard E. Cytowic
Režija, dramatizacija, prostor in projekcije: Matjaž Farič
Dramaturgija: Staša Bračič
Kostumografija: Sanja Grcić
Luč in tehnika: Igor Remeta
Asistentja kostumografije: Kaja Hrovat
Producentki: Urška Pleše, Silvija Horvat
Produkcija:
Flota, zavod, Murska Sobota, Flota Ljubljana
Koprodukcija: Bunker - Stara mestna elektrarna

Predstava je nastala po motivih iz knjige The Man Who Tasted Shapes, v kateri je ameriški nevrolog Richard E. Cytowic osvetlil fenomen sinestezije v različnih kontekstih in s tem podal provokativne iztočnice za razmislek o človečnosti nasploh. Njegovo raziskovanje sinestezije je odprlo mnoga vprašanja povezana s prevelikim zaupanjem v tehnologijo, z razmerji med znanostjo in religijo ter z etičnimi vprašanji o odnosih zdravnikov do drugih ljudi.
Ko Richardov prijatelj in sinestet Michael pristane na preiskave in poskuse, se odpre Pandorina skrinjica etičnih zagat in zagat družbenih razmerij, civilizacijskih vprašanj in zablod o vsevednosti “bogov v belem”. Vse to zaradi raziskovanja fenomena o katerem uradna medicina dolgo ni želela niti slišati.

S podporo: Ministrstva z kulturo Republike Slovenije, Oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana
Posebna zahvala Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, Tomažu Sešlarju in družbi Rex Kralj d.o.o.

Predstava je nastala v okviru praznovanja 30 letnice umetniškega delovanja Matjaža Fariča kot del trilogije Sinestezija - Rdeča - sled, Sinestezija, Človek, ki je okušal oblike.
Stara mestna Elektrarna, Ljubljana, 4.,5.,6., oktober 2017, ob 21:00


POSVETITEV POMLADI
plesni triptih

Posvetitev pomladi
Avtorice: Jana Menger, Maša Kagao Knez, Rosana Hribar
Oblikovanje svetlobe: LCLights
Produkcija: Flota, Ljubljana
Koprodukcija: Plesni teater Ljubljana, Studio 25
Partner: Zavod Vitkar
Podpora: Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo

Partitura Igorja Stravinskega je v moderni zgodovini baleta in sodobnega plesa postala najpogosteje rabljena glasbena predloga za koreografske naloge. A hkrati je koroegrafom enak izziv kot glasbena partitura predstavljal tudi libreto, zgodba Posvetitve pomladi, ki je antropološki falsifikat slovanskih žrtvenih obredov, saj slovanska ljudska obredja po zgodovinsko-antropoloških virih nikoli niso poznala žrtvovanja ljudi. Za našo postavitev tega slavnega dela je zelo pomemben podatek, da je bil zgodovinsko-antropološki vidik libreta v krstni uprizoritvi Posvetitve pomladi falsifikat in da se je podredil ekonomski logiki kulturne produkcije in promocije. Če obisk dvoran zahteva prikaz žrtvovanja človeka, je občinstvu treba ponuditi natančno to. S Posvetitvijo pomladi imamo namen ustvariti numerični koreografski stroj kot transpozicijo ekonomske produkcijske logike (utemeljene na statistiki, numeričnih podatkih in finančnih parametrih) v prostor in ples. Partituro nam bo igral zreducirani glasbeni stroj kot metafora “sodobnih finančnih elit”, ki bo s koroegrafsko-glasbenim obredom pripeljal do žrtvovanja človeka, umetnika ali umetnosti. – Rok Vevar

Posvetitev pomladi bo predstavljena v obliki triptiha avtoric Jane Menger, Rosane Hribar in Maše Kagao Knez, ki so po navdihu kultnega dela ustvarile tri samosvoje interpretacije.

J
Zamisel in koreografija: Jana Menger
Glasbena priredba: Tomaž Gorkič
Izvedba: Maša Hawlina, Kristina Rozman, Tajda Podobnik, Veronika Valdes
R
Zamisel in koreografija: Rosana Hribar
Glasba: Marjan Stanić, Ana Pandur
Izvedba: Rosana Hribar, Marjan Stanić, Ana Pandur
M
Zamisel in koreografija: Maša Kagao Knez
Dramaturgija: Joseph Nzobandora – Jose
Glasba: Marko Hatlak, Joseph Nzobandora – Jose, Murat, Issiaka Sanou
Izvedba: Marko Hatlak, Joseph Nzobandora – Jose, Maša Kagao Knez, Murat, Issiaka Sanou
Kostumi: Jelena Proković1.
12. 2016 ob 20:00 Plesni Teater Ljubljana - premiera
3. 12. 2016 ob 20:00 PTL
4. 12. 2016 ob 20:00 PTL


EJLIJEN EKSPRES // ALIEN EXPRESS
plesni duet // dance duet
Alien Express
Avtorja in izvajalca/ Authors and performers: Žigan Krajnčan in Gašper Kunšek
Glasba/ Music: Kristjan Krajnčan
Oblikovanje svetlobe/ Light design: LCLights
Fotografija/ Photography: Borut Bučinel
Mentorstvo/ Mentor: Kaja Lorenci
Produkcija:/ Production Flota, Ljubljana
Koprodukcija/ Coproduction: Plesni Teater Ljubljana
Podpora/ Supported by: Mestna občina Ljubljana
Premiera: 22. 11. 2016

 Eksp(… …)
…lozija …pozicije,
…resija
in
…editiven …eriment,
…anzija,
…anzija.

//

Exp(... ...)
...lode …ected,
…ress o.
and,
…erience …eriment,
…anding,
…anding.

Predstava govori o iskanju tujca v avtorjih in gledalcih. Zaznavanje realnosti takšne kot je. Predstava je »astralni vlak«, ki gledalca popelje na potovanje od dvojnosti do enosti. Želi biti intimna in univerzalna hkrati in pokaže zgodbo avtorjev skozi arhetipe, do točke, kjer racionalno razumevanje ni več potrebno.
//
This performance is about finding an Alien within us/you: Perceiving the reality as it is. The show is an astral train, which takes you on a trip from duality to oneness. It wants to be intimate and universal at the same time, it shows our own story through archetypes, untill the point where rational understanding is not needed anymore.

PREMIERA/ PREMIERE: 22. 11.. 2016 ob 20. uri
,
PONOVITEV/ RE-RUN: 23., 24. 11. 2016 ob 20. uri
, Plesni teater Ljubljana



SINESTEZIJA // SYNAESTHESIA
plesna predstava // dance performance
Sinestezija
Koreografija/ Choreography: Matjaž Farič
Plesalci in soustvarjalci/ Co-authors and dancers: Barbara Kanc, Kaja Janjič, Katja Legin, Kristina Rozman, Urša Rupnik, Leon Marič
Kostumografija/ Costume design: Sanja Grcić
Glasba/ Music: Iztok Koren, Samo Kutin
Oblikovanje svetlobe/ Light design: Zoran Grabarac
Video/ Video: Matjaž Farič
Fotografije/ Fotographs: Sunčan Stone
Producentka/ Producer: Urška Pleše
Koprodukcija/ Coproducers: Flota, Ljubljana in Flota, zavod, Murska Sobota
S podporo/ With the support of : Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije

Sinestezijo bi lahko označili kot mešanje čutov, ko zaznavanje vključuje dodatno, neželeno izkušnjo. Povezovanje črk in zvokov z barvami, števil s prostorom in druge oblike sinestetičnih povezovanj zaznave, so v umetniškem ustvarjanju že nekaj običajnega. V vsakdanjem življenju pa takšno zaznavanje razumemo kot motnjo. Ples v povezavi z glasbo in drugimi jeziki predstave deluje sinestetično. V procesu nastajanja predstave avtorja in soustvarjalce zanimajo tudi druge navezave, na primer, kako vonj vpliva na oblikovanje telesa in razmerja v prostoru, pa tudi razmerja med metaforo in sinestetičnim učinkom.
Predstava je nastala v okviru projekta Sinestezija in praznovanja avtorjeve tridesetletnice delovanja.
//
Synaesthesia can be described as "mixing of the senses", an inclusion od an additional, unwanted experience. The association of letters and sounds with colours, numbers with space and other forms of synaesthetic perception have become common in art. In everyday life, this type of perception is seen as a disturbance. Dance in connection to music and other language registers of the performance functions synaesthetically. In the process of the creation of the performance, the author is interested also in other connections, such as how the sense of smell influences body formations and relations in space, and also in the relation between metaphor and synaesthetic effect.
Performance is part of the thirtieth career anniversary of the choreographer, director and dancer Matjaž Farič.

PREMIERA: 18. 10. 2016 ob 20. uri
,
PONOVITEV: 19. 10. 2016 ob 20. uri
, Španski borci



RDEČA-SLED // RED-TRAIL
plesna solo predstava
Red

Koreografja in ples: Matjaž Farič
Glasba: Riccardo Brosci, Nicola Porpora, Radian Dramaturgija: Staša Bračič
Projekcije: Jure Lavrin
Kostumi: Sanja Grcić
Asistentka kostumogra je: Kaja Hrovat
Oblikovanje luči in tehnično vodstvo: Igor Remeta
Fotograija: Iztok Kurnik, Sunčan Stone
Posebna zahvala: Danilo Pečar, Tina Prpar
Producentka: Ksenija Kaučič
Produkcija: Flota, zavod Murska Sobota in Flota Ljubljana Koprodukcija: Bunker
Predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mestne občine Ljubljana.

Rdeča – sled ni le nov plesni solo Matjaža Fariča, ampak tisto nekaj, kar teče v naših telesih. Je izraz naboja ustvarjalne energije, ki se pretaka po žilah tistega, ki ljubi umetnost. Je zelo fizična in dobesedna kot barva in struktura. Po drugi strani pa je zavita v sijaj, ki onemogoča umu, da bi prepoznal obliko in jo kategoriziral, saj se pred nami pretaka, nastaja in se preobraža. Naboj, ki ga Rdeča – sled nosi s seboj, ima tri plati. Je nagonsko virtuozen, plešoče lep in tehnično dovršen. Avtorjeva estetika je izčiščena in jasna na prvi pogled. Vse je na svojem mestu in strukturirano, nič ni prepuščeno naključju. Vendar bomo tokrat zapeljani na drugačen način. V pričakovanju, da vstopamo v nekaj zaprtega, bomo soočeni s plesalcem, z njegovo intimo, njegovo nepopolnostjo, s hibami in seveda z vso strastjo in ljubeznijo do tega, kar počne. Povabil nas bo tja, kjer se vse začne, v telo, v meso, v to, iz česar smo sestavljeni. Zavedali se bomo, da smo vsi tukaj, da bi zaznali sinestezijo v živo. Da bi vohali gibanje, da bi slišali barve, da bi videli zvok in med vsem tem soobčutjem človeka, ki s svojim telesom in poznavanjem njegovih sposobnosti ter z občutkom za teatralnost vzbuja asociativna polja, buri imaginacijo in nas sili, da si priznamo, da smo, kar pač smo!
//
Red-Trail is not only a new dance solo by Matjaž Farič, but something which runs in our bodies. It is an expression of the charge of creative energy alive in the veins of a person who loves art. It is very physical and as verbal as colour and structure. Yet it is also wrapped in a glow that prevents the mind recognising the form and categorising it because it transfuses, forms and transforms in front of our eyes. The charge carried by Red-Trail has three sides: it is instinctively virtuoso, dancingly beautiful, technically flawless. The artist's aesthetic is purified and clear at first sight. Everything is in place and structured, nothing seems to be left to chance. However, this time we will be seduced in a different way. While expecting to enter something enclosed, we will be faced with a dancer, his intimacy, his imperfections, his faults and of course all the passion and love of what he is doing. He will invite us to where everything begins; in body, in flesh, in what we are made of. We will realise that we are all here to perceive synaesthesia live. To smell movement, to hear colours, to see sound and among all this co-perception a man who with his body, being aware of its abilities, and a sense for theatricality evokes associative fields, stirs up imagination and makes us realise that we are what we are.

PREMIERA: 24. 9. 2016 ob 20. uri
,
PONOVITEV: 25. 9. 2016 ob 20. uri
, Stara mestna elektrarna


ABSOLUTNI STEREOTIP
gledališko-plesna predstava


Koncept in vsebinska utemeljitev predstave: Dušan Teropšič, Sara Smrajc Žnidarčič
in Veronika Valdés        
Avtorja koreografije in izvedba: Dušan Teropšič in Veronika Valdés
Dramaturgija: Andreja Kopač
Kostumografija: Sara Smrajc Žnidarčič     
Scenografija: Dušan Teropšič, Sara Smrajc Žnidarčič in Veronika Valdés  
Oblikovanje luči: Tomaž Štrucl
Fotografije: Neža Trobec         
Produkcija: Flota, Ljubljana   
Koprodukcija: Plesni teater Ljubljana        
S podporo MOL – Oddelka za kulturo

Vse je tako, kot mora biti.
Predstava Absolutni stereotip plesalcev in koreografov Veronike Valdes in Dušana Teropšiča govori skozi arhetip moškega in ženske. Vrne se k nekaterim stereotipnim podobam, preko katerih si moški in ženska utirata pot v lastno identiteto, ko se (na videz) samostojno odločata o razvoju in poteku dogodkov in sprašujeta, ali absolutni stereotip sploh obstaja. Ravno zaradi tovrstnega »lahkotnega« gledišča lahko tragičnost ali komičnost trenutka življenja dveh ljudi zagledamo v luči nečesa odmaknjenega; kot da se to v resnici ne dogaja njima, pa je vendar je resnično, saj se v koščkih dogaja vsem nam.

PREMIERA: 29. 6. 2015 ob 21. uri
,
PONOVITEV: 30. 6. 2015 ob 21. uri
, Plesni teater Ljubljana


BANANA SPLIT
gledališko-plesna raziskava



Avtorja: Jana Menger, Rok Vevar
Zasedba: Rok Vevar, Jana Menger, Tomaž Gubenšek
Oblikovanje svetlobe: Petra Veber
Video: Tomaž Gorkič
Oblikovanje maske: Tina Prpar
Scenske korekture: Leja Jurišič
Mentorja: doc. mag. Uršula Teržan, red prof. Tomaž Gubenšek
Producent: Urška Pleše
Koprodukcija: Flota, zavod, Murska Sobota in Akademija za gledališče, radio, film in televizijo
S podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije
Zahvala: Sanja Grcić


Predstava Banana Split je gledališko-plesna raziskava, ki jo zanimajo skrajne možnosti ter prehodi med formalnimi in narativnimi oblikami plesa in gledališča. Ukvarja se s problemi ponavljanja in množenja, družbo nadzora in njenimi postopki. Navdihuje se pri pop artu in literaturi antiutopije. 

»Pozor! Pripenjam daljši dokument. Naučiti se ga moram na pamet, in kot je dogovorjeno, pretvoriti ga moram v svojo gibalno govorico. Tisti od mene, ki smo zaspali ali poležavali in se zato zbudili dorasli, bomo imeli s tem več dela, tisti, ki pa smo zbujeni zgodaj in smo zaradi tega pomanjkljivi in lažji, imamo očitno več gibalnega talenta.«

14. in 15. 2. 2015, 20.00, Velika gledališka predavalnica AGRFT




NO MORE SOLO
Plesna predstava




Ples, ki je zorel dvajset let, da bi lahko očiščen besed nastajal zdaj.

 

Koreograf: Matjaž Farič

Plesalci in soustvarjalci: Barbara Kanc, Jana Menger, Kaja Janjić, Katja Legin, Kristina Rozman, Urša Rupnik, Matic Bobnar, Leon Marič

Glasba: Hexenbrutal

Kostumi: Sanja Grcić

Oblikovanje svetlobe: Luka Curk

Fotografije: Matej Kolaković in Tomaž Gorkič

Predstavitveni video: Tomaž Gorkič

Posebna zahvala: Matevž Česen

 

Produkcija: Flota, Ljubljana in Flota, zavod, Murska Sobota

Producentka: Urška Pleše

Koprodukcija: Plesni teater Ljubljana

 

Predstava je nastala s podporo Mestne občine Ljubljana, Oddelka za kulturo in Ministrstva za kulturo Republike Slovenije


Pred več kot dvajsetimi leti je nastal moj Solo. Zelo osebna izkušnja, v katero sem prelil vse svoje znanje, sposobnost in občutljivost. O tem težko govorim, ker se povedano brez plesa sliši zelo banalno*.
Po dvajsetih letih smo ga s skupino plesalcev obudili. Skoraj celo leto smo ga rekonstruirali, ga vadili, se o njem pogovarjali, potem pa razstavljali, celo uničevali, pa ga spet vzpostavljali in spet vadili. Odluščili smo vse plasti, da bi razumeli na čem sloni bistvo, njegov gib. Ta spoznanja smo prelili v enostavna navodila. Zato, da bi si pomagali do ključnih elementov improvizacije. Iskali smo način, da bi Solo lahko nastajal v trenutku, ko ga gledamo. Olupili smo ga pripovednosti, da bi se povednost lahko odvijala v razmerjih oblik, posameznikov, v skupini, med linijami, napetostmi, stiskanjem in raztezanjem prostora.
V proces pa smo vtkali tudi znanje in hotenja plesalcev, ki s pogledi mlajše generacije ta Solo umeščajo v sedanjost. Njihov odnos do predloge je bistven za razumevanje, kako delo izpred dvajsetih let deluje. Njihov pogled na ples, predvsem pa na svet, je pomagal Solo osvoboditi vseh poimenovanj in prikazovanja čustev, ki bi lahko ples omejevala. Dobili smo čisti, abstraktni ples. In vendar so vse teme tu, v telesih, v prostoru, v odzivanju, v napetostih in popuščanjih. V trenutku in trajanju. Bolj konkretno od tega ne gre. Vse je prelito v ples in ni več Solo.
Matjaž Farič

*Solo je nastal na samospeve Gustava Mahlerja Lieder Eines Fahrenden Gesellen. Glasba, ki jo močno preveva čustvovanje.


Premiera: 15. januar 2015, ob 20.00, Plesni teater Ljubljana
Ponovitve: 16. in 17. janauar 2015, ob 20.00, Plesni teater Ljubljana


PROFIL IN KAZEN
Plesna predstava


Koncept, koreografija, ples: Enya Belak, Veronika Valdes
Dramaturgija: Andreja Kopač
Avtorska glasba: Alja Zore, Jonas Žabkar
Scenografija: Sabina Belak
Kostumografija: Andrej Vrhovnik
Oblikovanje svetlobe: Janko Oven
Video in fotografija: Jani Peternelj
Oblikovanje tiskovin in predstavitveni video: Enya Belak
Produkcija: Flota, Ljubljana
Koprodukcija: Cankarjev dom
Zahvala: Uroš Buh, Miha Deisinger, Jana Menger, Jernej Orhini, Tamara Polanc, Kristina Rozman, Sara Smrajc Žnidarčič, Zavod BIG
Podpora: Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo

»Če bi bil Facebook država, bi bil tretja po velikosti. Po številu prebivalcev sta večji samo Kitajska in Indija. Trenutno ima Facebook preko 500 milijonov uporabnikov.«

Predstava Profil in kazen je duet Enye Belak in Veronike Valdés, ki prevaja virtualni svet v plesni medij. Prihodnost napoveduje dobo digitalizacije, razvijajo se spletne trgovine, virtualni svetovi, internetne storitve, pametne inštalacije. Človek lahko praktično vse opravlja preko manjših naprav, povezanih z internetom. Uporaba interneta postaja avtonomni del vsakodnevnega življenja. Nekateri se skušajo afirmirati na novitete, medtem ko jih drugi zavračajo. Preko internetnih povezav je možno zadovoljiti skoraj vse osnovne življenjske potrebe posameznika.

Socialna omrežja so namenjena druženju, izmenjavi izkušenj, mnenj, mednarodnim povezavam, lažji komunikaciji v mednarodnih prostorih, sklepanju poslovnih storitev, zabavi, učenju, nadzoru. Vsak si kreira svojevrsten profil, informacije so enormne in hkrati »otipljive«. V tem neskončnem omrežju je viden prav vsak. Le en klik, le en podatek je lahko preveč, da se poruši tvoja slika, tvoja virtualna podoba in tvoj svet. Je to prihodnost? Posameznik, ki je na medmrežju izpostavljen, je hkrati od njega tudi odvisen in zato ranljiv, njegovi osebni podatki pa dostopni mednarodnemu prostoru informacijskih mrež in socialnih omrežij. Kaj se dogaja s človekom? Ali bo ta postal le 2D oziroma 3D prikaz na računalniškem zaslonu? Gre res zgolj za prikazovanje resničnosti na spletu ali gre za prikaz neizživetega življenja, maskiranje in podoživljanje drugega sveta? Kaj če se internetna mreža sesuje? Bo zavladal kaos?


Premiera: 20. november 2014, ob 20:00
Ponovitve: 21., 24., 25. november 2014, ob 20:00


NAMIŠLJENA RESNICA
angažirano gledališče - plesna drama


Ženska, upodobljena v predstavi, je razmeroma svobodna in izobražena, hkrati pa omejena znotraj nedorečenega iskanja pomena lastnega obstoja. Vsak dan se srečuje s pričakovanji in agresijami, ki jih sicer predpisuje okolje, vendar je sama odgovorna za odgovor in zato njihov neneheni pritisk. Sproti se ujema v past in se ne sooča s subjektivnim mnenjem. Edina pot, da obstane, je popolna sprememba.

Koncept, poezija, scenarij in režija/Concept, poetry, script and direction: Maja Milenovič Workman
Koreografija/Choreography: Maja Milenovič Workman in Tina Dobaj Eder
Izvedba, ideja/Performer, idea: Tina Dobaj Eder
Zvok, glasba v živo/Soud, live music: Andrej Hočevar
Glas, igra/Voice, actor: Ayana Workman
Odrska pomoč/Stage assistance: Urška Pleše, Ksenija Kaučič
Oblikovanje svetlobe/Light design: Luka Curk
Oblikovanje, grafika/Design: Neža Trobec
Fotografije/photos: Janez Klenovšek
Produkcija/Production: Zavod Flota Ljubljana
V sodelovanju z/In collaboration with: Bunker Ljubljana, SNG Maribor, MADLOM (Montclair Academy of Dance and Laboratory of Music Inc. USA)
Zahvale/Special Thanks: Teo Pajnik, Darko Štandekar, Galerija Plesa, SNG Maribor – Danilo Rošker, Draš center Maribor, Cleopatra Purice, Gregor Kamnikar, Urška Pleše, Ksenija Kaučič
S podporo/Supported by: Ministrstvo za Kulturo in Mesta občina Ljubljana

Premiera: 7. 9. 2013 ob 20h
ponovitvi 8. in 9. 9. 2013 ob 20h



THE POLITICS OF DANCING

plesna predstava

Koreograf: Matjaž Farič
Soustvarjalci giba in plesalci: Katja Legin, Barbara Kanc, Darren Anderson,
Plesalci v skupini:Enya Belak, Urša Rupnik, Kristina Rozman, Eva Posedel, Aleks Kodek, Daniel Petkovič
Plesalka na videu: Kaja Janjić
Pripovedovalka: Nada Vodušek
Kostumografinja: Sanja Grcić
Asistentka kostumografije: Barbara Drmota
Grafično oblikovanje: atelje.Balant

Glasba: Donna Summer, Re-Flex, Henry Purcell, Carl Maria von Weber/ Hector Berlioz, Flota
Besedilo: John Hood (2005) "Hayek, Strauss, and the Political Waltz: Marginalism and the Viennese Waltz Offer Striking Parallels" ter Martha Reeves "The Politics Of Dancing: How Disco Changed the World"
Prevod: Katja Kosi

Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota
Koprodukcija: Flota Ljubljana, Plesni Teater Ljubljana
Vodja produkcije: Urška Pleše
Predstava je nastala s pomočjo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana

Kakšno zvezo imata ples in politika? Ples je trdoživ, premaga vse vladarje, elite, njihova pravila, zapovedi in prepovedi. Zabava zaničevanih množic slej ko prej vstopi skozi velika vrata salonov in balkonov, s katerih izbranci zviška opazujejo "drhal".
V predstavi spremljamo premikajoče se skulpture, ki imajo izhodišče tako v utopičnem svetu diska, kot v valčku, s katerim čez parkete drsijo elite srednje Evrope že več kot dvesto let. Prej je bil valček, prav tako kot disko ples v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, ples divjega veseljačenja in razvrata. Doba diska se je končala z javno razstrelitvijo gore plošč disko glasbe na baseballskem stadionu v Chicagu. Ples je preživel in postal del dominantne medijske kulture, valček pa je že dolgo nazaj iz pohujšljivega plesa "nemške vulgarnosti" postal orodje kulturne in politične nadvlade.



PAS DE TEA
plesno-gledališka predstava



Avtorja in izvajalca: Kaja Janjić in Matic Bobnar

Glasba: Jernej Kapus

Produkcija: Flota, Ljubljana

Koprodukcija: En-Knap
S podporo: MOL – Oddelek za kulturo ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport




Duet Pas de tea raziskuje stanje med počitkom in »socialnim kapitalističnim jazom«, med artikuliranim in neartikuliranim – stanje somraka. Gre za iskanje potenciala komunikacije med dvema odtujenima posameznikoma, od katerih vsak operira z množenjem prodajnih-socialnih identitet, v stanju vmesnega samotnega sebstva. Kaj se zgodi, če ti oseba, ki živi v sosednjem stanovanju v trenutku somračja potrka na steno, kako izgleda ples samote dveh, ki jih ločuje nevidna stena.., kako se dotakniti na daljavo.., kako se dotakniti sebe.. Obenem gre za iskanje najbolj izmuzljivega v posamezniku, iskanje špranj in razpok v tekstu, iskanje besed za neubesedljivo, poskus vstopa v molk..




Posameznik, ki ga akterja povabita na čaj je ponesrečen stranski produkt sistema, ki favorizira prekerne delavce, gre za nevidne posameznike, t.i. »drifterje« - brez doma, brez stalnosti, prodajalce idej in sanj, vikend narkomane, ljubeče matere in žene, ki na skrivaj zbirajo hladno orožje, statiste, preizkuševalce zdravil in kozmetike ali pač zgolj običajne posameznike, ki čutijo, ki mislijo.., ki nočejo biti črni ali beli, ki jih pred spanjem vsaj kdaj zbegajo vprašanja o samoti, smrti, ljubezni, sebstvu... 




KORAK V DVOJE PO PII IN PINU
plesna predstava



Anton Podbevšek Teater in Flota, Ljubljana
v sodelovanju z Društvom baletnih umetnikov Slovenije
Ljubljanska premiera:  29. in 30. december 2012 ob 20. uri, Plesni Teater Ljubljana

Plesna predstava Korak v dvoje po Pii in Pinu se plesnega in življenjskega izročila enega največjih slovenskih plesnih parov vseh časov dotika prek njune največje ljubezni – plesa. Edina svoboda za Pio in Pina je bila namreč plesati; njun prostor je bil ves čas svet; plesanje pa nenehno potovanje, v loku razpeto med utesnjenostjo plesnih dvoran in neskončne črte obzorja, kjer se morje stika z nebom. Njuna druga ljubezen je bilo jadranje; kot prispodoba borbe življenja, pri kateri si odvisen od naravnih elementov, vetra in morja.

Avtorja in koreografa: Gregor Luštek & Rosana Hribar
Ustvarjalci in izvajalci: Jette Ostan Vejrup, Boris Ostan, Petra Zupančič, Jan Ravnik, Rosana Hribar, Gregor Luštek, Kaja Lorenci, Kaja Janjić, Jana Menger, Ana Pandur
Baletna asistenca in svetovanje: Vojko Vidmar
Avtorska glasba in oblikovanje zvočne podobe: Branko Rožman
Dramaturgija: Andreja Kopač

Avtorski tekst: Jette Ostan Vejrup (del govora ob odprtju razstave, posvečene Marii Veri v Slovenskem gledališkem muzeju, 2005)
Song: Mal čez Izaro (ljudska) in Der Baum (tekst: Pia Mlakar, uglasbil: Branko Rožman), Credo (Peteneras) (španska maša, uglasbil: Branko Rožman)
V predstavi so uporabljeni odlomki iz del Pina Mlakarja: Srečne zgodbe bolečina (Slovenska matica, Ljubljana, 2005), Ples kot umetnost in gledališče (Mohorjeva družba, Celje, 1999).

Asistent zvoka: Uroš Bon
Oblikovanje luči: Davor Balent
Garderoba: Nataša Recer
Oblikovanje tiskanih materialov: Gašper Brezovar
Producentka zavoda Flota: Urška Pleše
Producentka APT: Jasna Dokl Osolnik
Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater, Novo mesto, Flota, Ljubljana



The Spandeks – »SOLD OUT«

glasbeni performans


Spandeks -

Premiera: 27. januar 2012 ob 20h, Šanski borci, velika dvorana
Ponovitvi: 28. in 29. januar ob 20h

The Spandeks – SOLD OUT!  je »fake« realnost. Je alter ego. Je glasbeni performans, ki re-definira posameznega ustvarjalca znotraj predstave. The Spandeks – SOLD OUT! je nova možnost za vzpostavitev pozabljene zgodovine.

Predstava temelji na zgodbi nekdanje poljske glasbene skupine The Spandeks, ki je v 80-ih letih doživela hiter vzpon in razcvet.
The Spandeks so s svojim delovanjem zaslužni za pomemben premik znotraj takratnega pojmovanja glasbe. Leta 1979 so kot kontrapunkt beograjskemu Novemu valu s svojim inovativnim pristopom do koncertne  performative zamajali tla prištinske underground scene.
Uporaba kostumov, maske, plesa in šova nasploh je skupino kaj kmalu postavila ob bok varieteju, le da so njihovi koncerti bili rockovska različica le-teh.
Skupina je leta 1984 posnela album z naslovom »SOLD OUT« in leto kasneje prenehala z delovanjem.
The Spandeks so zasedali brat in dve sestri Spandek: Zbigniew aka Bigi, Nadzieja aka Niki in Grazyna aka Li. Prava identiteta članov skupine je bila za časa njihovega delovanja zamenjana z lažno.

Predstava je tako postavljena v okvir dokumentaristične forme in je obenem naš poklon tej veliki skupini.

Idejna zasnova: Evin Hadžialjević
Avtorji in izvajalci: Evin Hadžialjević, Maja Kalafatić, Laren Polič Zdravič
Oblikovanje luči: Luka Curk
Foto: Mitja Kobal
Producentka: Urška Pleše
Produkcija: Flota, Ljubljana
Koprodukcija: Flota, zavod, Murska Sobota

Zahvala: Arna Hadžialjević, Branko Potočan, Tamara Stojanović, Aljaž Tepina, Jernej Čampelj, Andrea Wilson

Predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo RS in Mestne občine Ljubljana, Oddelka za kulturo.



IVAN PETERNELJ: NOSOROG
avtorski projekt

Nosorog


Premiera: 17. maj ob 21:00, preddverje Križank, Trg Francoske revolucije 1, Ljubljana

ideja: Ivan Peternelj
nastopajo: Gordana Hleb, Jelena Ždrale, Nino de Gleria,  Ivan Peternelj, Blaž Šef
glasba: G. F. Handel, Bernard Herrmann
scena: Ema Kugler
kostumi: Barbara Stupica
luč: Danilo Pečar
fotografija in oblikovanje: Matej Peternelj
produkcija: Flota Ljubljana
koprodukcija: Flota, zavod, Murska Sobota
producentka: Ksenija Kaučič
Predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo RS in Mestne občine Ljubljana, Oddelka za kulturo.

Prabitje. Izumirajoča in ogrožena vrsta, zaščitena pred popolnim izginotjem. Težka zemeljska žival, ki s svojim rogom in strašno silo vzbuja grozo, kadar brani svoj prostor bivanja. Njegov edini sovražnik je človek – divji lovec.
Nosorog je prispodoba za ustvarjalca.
Abstraktne gledališke podobe govorijo o osamljenosti ustvarjanja, o individualizmu. Idejni svet posameznika je enkraten in neponovljiv. Posameznikovi resnični sovražniki so njegovi notranji strahovi. Grožnja zunanjega sveta je samo odsev temačnih likov, ki pobegnejo s polja nezavednih vsebin. Črne figure so podobe teh demonskih divjih lovcev iz temnih sanj. Njihove mračne ptice so kot slutnja smrti.
Nosorogov rog je idejni falus, ki oplaja. Kastracija ideje je za ustvarjalca samomor.


MATJAŽ FARIČ: PUSTITE OTROKE K MENI / LET THE CHILDREN COME TO ME
Plesno-gledališka predstava /Dance-theater performance


Le The Children Come To Me


Premiera /Premiere: Cankarjev dom, Ljubljana, 28. januar  2011, 20:00
Ponovitvi /Re-run: Cankarjev dom, Ljubljana, 29. januar + 3. februar 2011, 20:00

Zgodba o vsem, kar so nam povedali in kaj z nami počnejo.

Ne smemo jim odpustiti, saj vedo, kaj delajo.

Vodijo nas po markiranih poteh.

 

Pristajamo, da se svoboda krči na poenostavitve; na sprejemljivo in nesprejemljivo (gibanje) in dovoljeno in nedovoljeno (početje). Ko odraščamo, poslušamo, ko odrastemo – delujemo.

»Začetniku svetujemo, naj si zapomni naslednje zlato pravilo: v gorah hodimo po markiranih poteh. Temelji znak za označevanje planinskih poti je okrogla markacija: rdeč kolobar okrog belega kroga. Napisane ali orientacijske table so postavljene navadno pri začetku poti in na razpotjih. Praviloma so rdeče barve, napisi pa so beli. Kjer je možno, je markacija v višini odraslega človeka. Pot je seveda treba markirati v obeh smereh.«

Predstava »Pustite otroke k meni« je potovanje skozi mehanizme moči; neposredno in brezkompromisno, kakršna je »gesta moči« sama, ki omogoča usmerjati voljo močnejših, določa pozicijo šibkejših in se najbolj razrašča pri tistih, ki se ne morejo braniti – otrocih. Otrocih svojih staršev. Naše revolucionarno poslanstvo še ni izpolnjeno.


Nova predstava Matjaža Fariča in njegovih sodelavcev je plesna in obenem poudarjeno gledališka. V njej protagonisti z brezkompromisno uporabljeno gesto potujejo skozi različne sisteme moči. 

Teme predstave so manipuliranje, nadziranje in indoktriniranje. Govori o hierarhičnem položaju posameznikov in se osredotoča na postopke, ki močnim omogočajo usmerjati voljo drugih. 

Mreže odnosov in položaji posameznikov v njih temeljno določajo meje svobode, delitve na sprejemljivo in nesprejemljivo, v institucionalnem smislu pa na dovoljeno in nedovoljeno. Ko odrastemo, smo del sistema, če smo se naučili, kaj je prav in kaj se splača.

In his new performance, Matjaž Farič, a distinguished Slovenian dancer and choreographer, and his collaborators will examine diverse systems of power in an uncompromising gesture. A dance as well as a pronounced theatre performance will straddle the issues of manipulation, control and indoctrination, examining the hierarchical ranks of individuals and centring on procedures that enable the strong to control the will of others.


Koprodukcija/Co-production: Flota Ljubljana, Cankarjev dom, Plesni Teater Ljubljana


Koreograf, režiser in avtor zvočne matrice: Matjaž Farič

Dramaturginja in oblikovalka besedila: Andreja Kopač
Dramaturginja: Simona Ješelnik
Plesalci in soustvarjalci giba: Gregor Luštek, Jana Menger, Kaja Janjić, Magdalena Reiter, Rosana Hribar
Interpretka besedila: Nada Vodušek
Igralec: Rok Matek
Kostumografinja: Tina Kolenik
Avtorica videa: Patricia Ando Cvetković

Posebna zahvala:
Maši Kagao Knez - KUD Baobab, Branetu Potočanu - Zavod Vitkar, Živi Brecelj - Plesni Teater Ljubljana


S podporo/ Support by: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Oddelek za kulture Mestne občine Ljubljana


SRH / SHIVER
Zvok na koži / Sound on Skin
SRH

plesna predstava/ dance performance

Ponovitev/ Re-run:
13. in 14. oktober 2010 ob 20:00, Cankarjev dom Ljubljana
15. oktober 2010 ob 19:30 SNG Maribor

Koreografija / Choreography: Matjaž Farič
Glasba/ Music: Milko Lazar
Kostumi/ Costumes: Sanja Grcić
Prostor in lutke/ Space and puppets:Manca Bajec

Plesalke/ Dancers: Rosana Hribar, Kaja Janjič, Manca Krnel, Ana Mrak, Mateja Rebolj

Glasbeniki/ Musicians: SToP – Slovenski tolkalni projekt
Pianist: Milko Lazar

Grafično oblikovanje/ Graphic design: Boris Balant, Studio Balant

Produkcija/ Production: Flota, zavod, Murska Sobota
Koprodukcija/ Co-production: Flota Ljubljana, Cankarjev dom, SToP - Slovenski tolkalni projekt, Plesni Teater Ljubljana
Partnerji/ Partners: Slovenska filharmonija, Zavod Bunker
S podporo / Supported by: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.

Srečata se ter razdelita svet na moški in ženski del. V razpoki sveta se najdeta. Navdih požene palico, ki udari ob predmet. Moški poganja zvok, žensko telo ga sprejema. Na vibrirajoči koži nastaja glasba in se prelije v premik. Premakne se telo, premakne se zavest, premik postane ples. Ritem se prelomi in nekaj parov oči spremlja, kako se zobje zarijejo v trdo skorjo. V ustih se razlije okus in v čeljusti se zapiči krč. Njen pogled se ustavi na površini, po kateri padajo udarci. Njegova roka jih natančno odmerja, zato se ona zlahka znajde v času. Ko mine čas, se spogledata in slovesno priklonita. Nato pozabita eden drugega.
Udarec na boben v človeku vzbudi srh. Več je udarcev in bolj so ritmično zapleteni, bolj se srh spreminja v lahkotni občutek letenja. Ambientalne zvočne slike bo ustvarjalo pet tolkalcev slovenskega tolkalskega projekta SToP.



MAKING MEDEA


Medeja

Premiera/ Premiere: 3. 6. 2010, 21.00, Plesni Teater Ljubljana
Ponovitev/ Re-run: 4- 6. 2010, 21.00, Plesni Teater Ljubljana


Kam smo prišli?
Where have we arrived?
Kaj smo pustili za seboj?
What have we left behind?
Kam gremo?
Where are we going?
 
Avtor, režiser, koreograf, kostumograf, scenograf, oblikovalec luči,
idejni vodja, izvajalec/ Author, director, choreographer, costume designer, set and light designer, performer: Uroš Kaurin
Soavtorica, sorežiserka, sokoreografinja, izvajalka/ Co-author, co-director, co-choreographer, performer: Nataša Živković
 
Dramaturginja/ Dramaturg: Maruša Majer
 
Produkcija/ Production: Flota, zavod, Murska Sobota
Koprodukcija/ Co-production: Flota Ljubljana, Plesni Teater Ljubljana, Moment Maribor
 
Predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo RS in Mestne občine Ljubljana, Oddelka za kulturo./
The performance was supported by the Ministry of Culture of Republic of Slovenia and the Culture Department of the City Municipality of Ljubljana.

Izhodišče predstave je besedilo Heinerja Müllerja Opustošena obala Medeamaterial Pokrajina z argonavti.
Based on the play Despoiled Shore Medea Material Landscape with Argonauts by Heiner Müller.
 
Besedilo Heinerja Müllerja
Opustošena obala Medeamaterial Pokrajina z argonavti je
pogorišče mest, pokrajina trupel in razbitina politik,
neizbežnost ponavljanja v zmeraj katastrofičnem vidiku Časa, Zgodovine, Človeka,
nepreglednost citatov, asociacij, podob in zgodb,
podoba prasveta in modernega sveta in vsakega svetov,
monumentalno besedilo, ki je vendarle okvir zgodbi dveh ljudi, dveh
ljubimcev, izdajalcev, maščevalcev, (samo)uničevalcev.
 
Text by Heiner Müller
Despoiled Shore Medea Material Landscape with Argonauts is a site of
burnt out towns, a landscape of corpses and a wreck of politics, inevitability of repetition in a permanently catastrophic perspective of Time, History and Mankind, obscurity of quotations, associations, images and stories, an image of primeval world and modern world and every and each world, a monumental text which is nevertheless a context for the story of two people, two lovers, traitors, vindicators and (self)destroyers.
 
Predstava Uroša Kaurina Making Medea je iskanje lastne identitete, poetike, politike,
iskanje samopotrditve,iskanje smisla in vrednosti tega, kar delam(o).
 
The performance Making Medea by Uroš Kaurina is a search for one's identity, poetics and politics, a search for self-approval, a search for meaning and value of what we do.
 
O avtorju
Uroš Kaurin je iz Maribora.
Uroš je diplomirani igralec in je eno leto študiral koreografijo v Amsterdamu.
Uroš rad igra, pleše, poje, pleza in hodi na dolge sprehode s psom.
Uroš je mlad, lep, pameten in izjemno nadarjen.
Uroš si najbolj na svetu želi, da bi ga imeli radi, da bi imel veliko
denarja in da bi dobil zlato ptico (tako kot Nataša Živković).
Uroš bi rad bil načitan, načelen in dober po srcu.
Uroš ne mara preveč gledališča.
Uroš ne mara narcisoidnih, vase zagledanih ljudi.
Uroš bi rad bil Marko Mandić, Bojan Jablanovec in subcomandante Marcos.
 
About author
Uroš Kaurin is from Maribor.
Uroš is a graduate actor who spent a year in Amsterdam studying choreography.   
Uroš likes acting, dancing, singing, climbing and going for long walks with his dog. 
Uroš is young, good looking, smart and exceptionally talented. 
What Uroš wants most is to be liked, to have lots of money and to win the golden bird (like  Nataša Živković).
Uroš would like to be well-read, a man of principle and have a good heart. 
Uroš does not particularly like the theatre. 
Uroš does not like narcisoid, self-inflated people.
Uroš would like to be Marko Mandić, Bojan Jablanovec and subcomandante Marcos.



TO WHOM IT MAY CONCERN?
KOGARKOLI TO ŽE ZADEVA, TO NI BILO NAMENJENO NJEMU!

Question

Koreografija: Rosana Hribar in Gregor Luštek
Ples: Nataša Mihoci, Nataša Jurišić, Nela Sisarić, Ivana Kalc, Rosana Hribar, Gregor Luštek, Petar Banda, Nino Bokan
Sodelavka za dramaturgijo: Andreja Kopač
Oblikovanje svetlobe: Bojan Gagić
Produkcija: Dance Explorations Beyond Front@/ Creation Beyond Front@ III/  koprodukcija Hrvatski institut za pokret i ples/ Tjedan suvremong plesa (HR) in Flota (SI)
S podporo Ministrstva za kulturo RS, Mestne občine Ljubljana, EU – Program Kultura, Evropske kulturne fundacije.
 
PREMIERA: 25. 5. 2010, 20.00, Zagrebački plesni centar
SLOVENSKA PREMIERA: 27. 8. 2010, 20.30, Front@ sodobnega plesa – festival, Murska Sobota
 
Koga danes karkoli zanima? Komu koristi umetnost? Kaj z njo narediti? Plesalca in koreografa Rosana Hribar in Gregor Luštek se bosta v »gibalni raziskavi« To whom it may concern ukvarjala z vprašanji, ki zadevajo v samo jedro uprizarjanja, razumevanja in reflektiranja umetnosti danes. Gre za temeljni paradoks sodobne pozicije »sprejemanja« umetniških vsebin in »pošiljanja« individualnih form, ki so še posebej krhke, ko gre za tako »fluidno« umetniško zvrst, kakršna je sodobni ples.
V jedru slednjega se namreč oblikuje sama ambivalentnost procesa opazovanja, ki, da bi bil lahko razumljen, potrebuje koncept, ki ga mora znati preseči na ravni ne-konceptualnega. Za preseganje (zaprtosti koncepta v lastno pozicijo izrekanja) je nujen »samomor koncepta«, ki pa ga je mogoče opraviti le na polju telesnega. Telo koncept zgrabi za vrat, ga prežveči ter ga na koncu izpljune zato, da lahko govori samo zase. Pri tem ne gre za »nadomestek«, niti za njegov »prežitek«, temveč za radikalno nov začetek, ki lahko edini ustvari pogoje za svoje lastno bivanje in delovanja. Umetnik / plesalec mora »umor koncepta« izvesti popolnoma sam ter za »čistino« lastne poetike iz kadi (skupaj z umazano vodo) izvreči tudi dojenčka.
Gre za lastne telesne zgodbe, ki iščejo naslovnika. Za njihovo nenehno iskanje, sesedanje vase in samo-spraševanje, ki vselej poteka z razlogom. Na drugi strani je nekdo, ki gleda. Ki sledi ali ne sledi, ki razume ali ne razume, vselej pa nekaj vzame. Vzame si vedno točno tisto, kar razume in čemur že tako ali tako sledi. To nisi nujno ti, ampak je vselej tvoj gib, ki govori, ki biva, ki kreira in ki polni praznino v drugem. Ustvarja potencialno energijo, s katero se gledalec hrani, a si tega ne priznava kljub temu, da jo zaznava. Čemu potem tvoja zgodba, kot zato, da jo preprosto – izplešeš – oziroma se tega učiš ne glede na to, koga / kaj zadeva.



KAPITAL
Tina Dobaj Eder in Gregor Kamnikar

Kapital
 
Plesna predstava
 
Koreografija in ples: Tina Dobaj Eder in Gregor Kamnikar
Scenografija: Maja Rijavec
Glasba: Samo Pečar
Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak
Fotografija: Peta Veber
Strokovni sodelavki: Petra Veber in Barbara Novak
Producentka: Ksenija Kaučič
Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota
Koprodukcija: Flota Ljubljana, Ops! zavod Ljubljana, Plesna izba Maribor, Plesni Teater Ljubljana
Partner: Bunker, Ljubljana
Projekt je podprlo Ministrstvo za kulturo
 
Premiera: ponedeljek 28.9.2009 ob 20.00
Ponovitvi: torek 29.9.2009 ob 20.00 in sreda 30.9.2009 ob 20.00
Prostor: Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18, 1000 Ljubljana
 
Stik:
Gregor Kamnikar, 040 226 981, gk@ops.si
Ksenija Kaučič, 041 709 807, ksenija@flota.si

Kapital Tina in Gregor koreografirava skupaj, ga pleševa in skozi to koncipirava na sami predstavi. Ker je več Tin in več Gregorjev, to ni samo duet, ampak gneča. Uporabljamo vse, kar nam je na dosegu. Tako tisto, kar nam je najbližje, kot tisto, kar nam je najbolj oddaljeno. Prvine plesa krožijo po nas kot dobrine, kot oseba, ki pogleda globlje, da lažje pride na površje. Nadenemo si pretkano premišljeno izmišljena imena, da bi preprečili kakršnokoli prepoznanje v tem kroženju. In zakaj potem obdrživa svoji imeni? Iz navade, čisto iz navade. Da se v zameno za to narediva še toliko bolj neprepoznavna.
 
Da postane zaznavno, ne samo to, kar smo, pač pa tisto, kar nas žene, da plešemo, čutimo in mislimo. Kot tudi vsako drugo gibanje, menjava blaga, dobrina, produkt, preobrazbe ali Kapital, ki sam po sebi nima vrednosti, dokler mu je ne pridamo mi sami. Pa tudi zato, ker je enostavno fajn plesati kot vsi drugi. In to na tak način kot recimo rečemo "sonce vzhaja" in pri tem vemo, da se pač tako reče. Da dosežemo točko, ne tisto, kjer nič več ne rečemo "jaz", pač pa točko, kjer ni več pomembno ali še rečemo "jaz". Midva nisva samo midva. Vsak bo razpoznal svoje(ga). Vsak od nas nas bo navdihoval, nas pomnožil in pomnoževal.
 
Zgornja odstavka sta tudi življenjepisa Tine Dobaj Eder in Gregorja Kamnikarja.

Predstava nima ne objekta niti subjekta. Je narejena iz različno oblikovanih tvari različnih datumov in hitrosti. Tvari se drgnejo ena ob drugo, se božajo, zaradi trenja segrevajo, eksplodirajo in se tudi stopijo, stalijo ena v drugo. Če pripišemo predstavo določenemu subjektu, pomeni, da spregledamo delovanje teh tvari, iz katerih je predstava narejena in izjemnost povezav med tvarmi predstave. Je kot bi izdelali dobrotljivega Boga, da razložimo geografske premike. Namesto da z vsemi čuti in zavestjo izkopljemo rudo in začutimo premike. V predstavi, kot v vseh stvareh, obstajajo linije artikulacije ali členkovitosti, plasti in področij; in tudi linija bega, gibanja, privzdiga (suspenda), razslojitve in spusta.

Predstava je hkrati arheološka raziskava in znanstvena fantastika, postmodernistični pesto in anoreksični minimalizem. Se najbolje artikulira in definira preko lastnih sredstev, orodij in teorije, ki nastaja sproti, v vsakem trenutku in med trenutki. Uhaja in se v uhajanje ujema. Ujeta pleše in se že od začetka končuje.


Trenutek je prvina dobička. Med enim in drugim trenutkom je svet. Vstopit vanj se ne da. Iz trenutkov izstopit prav tako ne. Med trenutki se pač znajdeš. Alica v čudežni deželi. Ki pa je tako zelo domača. Kot maternica.

Predstava je koreografiranje gibanja vseh prvin predstave: giba, občinstva, odnosov, luči, zvoka, prostora, časa, performing in ne samo fizičnega gibanja človeških teles. V koreografijo so vključene tudi prvine procesa: vzpostavljanje konkretnega ustvarjalnega procesa, kako priti do nalog, materiala, kako ga oblikovati, s čim začiniti. Vse to, da se ustvari predstavo kot stroj za pretvorbo vložka udeleženih.

Najbolje je ne reči ničesar o predstavi. S tem se prodre izven sistema kapitalizma. Predstava je svoj lastni kapital.

Kapital je telo kapitalista brez organov ali kapitalističnega jaza. Toda kot tak - kapital namreč - ni samo tekoča in okamenela substanca denarja, pač pa tudi da sterilnosti denarja obliko, preko katere denar potem lahko producira denar. Kapital je oblika cirkulacije kot dom, v katerega nenehno vlagaš.




JASNA KNEZ - 50 LET PLESA
NAJDENO TELO JASNE KNEZ ALI KAKO ODPLESATI ŽIVLJENJE


Jasna Knez


Izgubljeno - Iščoče - Najdeno: Telo Jasne Knez
Zadnji del trilogije Telo Jasne Knez


Koncept: Jasna Knez
Soavtorji in nastopajoči: Jasna Knez, Maša Kagao Knez,
Vasko Atanasovski
Video 1: Samota telesa, avtor Tone Stojko, glasba Igor Leonardi
Video 2: Re-shot, avtor Piero Guglielmino, glasba Marko
Glasba: Vilko Ukmar
Oblikovanje luči: TEAM
Jezikovni pregled: Alenka Juvan
Producentka: Ksenija Kaučič
Produkcija Flota, zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih
Murska Sobota
Koprodukcija Flota, zavod za kulturo, Ljubljana
Plesni Teater Ljubljana
Uvertura - Delo v nastajanju:
29. december 2007, Plesni teater Ljubljana.
Predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in
Mestne občine Ljubljana, Oddelka za kulturo in raziskovalno dejavnost.


JASNA KNEZ - 50 LET PLESA
Plesni opus Jasne Knez sodi med pomembne vzgibe za razvoj slovenskega sodobnega plesa. Ker je ples po svoji naravi vezan na trenutek “tukaj in zdaj” - obstaja namreč le, ko se dogaja, se krhke, hipno minljive, pogosto v obrobnih ali nekonvencionalnih prostorih in okoljih izvajane plesne umetnine, kakršnim je zavezana Jasna Knez - in zaradi katerih je tako izvirna in posebna - v času kaj kmalu razpršijo; še posebno, ker plesalka nikoli ni imela in še vedno nima dovolj opazne publicitete. Danes pa je tako: če nisi kar naprej v medijih, za javnost ne obstajaš, pri čemer pa prisotnost v medijih pogosto ni sorazmerna s kakovostjo ustvarjalca! Zato dobršnega dela Jasninega dela in delovanja naša kulturna javnost ne pozna dovolj, obenem pa ljubitelji, poznavalci in plesni strokovnjaki, ki vsa leta spremljamo njeno delo, vse bolj prepoznavamo njegovo vrednost.
Plesne temelje si je pridobila v šoli Žive Kraigher, pozneje pa se je izpopolnjevala na London Contemporary Dance School, na Mednarodni poletni plesni šoli v Rovinju, na številnih seminarjih v tujini ter na svojih plesnih popotovanjih po svetu (nekdanja Jugoslavija, Sudan, Taškent …). Kot slovenska sodobna različica legendarne Isadore Duncan pa je Jasna Knez ostala zvesta avtorskemu soloplesu, ki temelji na improvizaciji in raziskovanju giba, iščoč vedno nove, na naravnem gibu temelječe, a obdelane in sofisticirane plesne oblike. “ Narediti nekaj, česar ne naredi nihče drug tako kot ti: ko radoveden, pripravljen na igro, spontan in iskriv misliš, da svobodi ni konca.” Vendar Jasna goji improvizacijo kot ustvarjalno metodo in odrsko obliko, ne kot zasebno sproščanje. V letih preizkušanja je odkrila vzvode oblikovanja in izpilila prezentacijo: njena plesna improvizacija je strukturirana, hkrati pa polna presenečenj ter globoko izrazna. Pomembno je tudi njeno koreografsko delo, zlasti v povezavi z gledališkim gibom, ter mentorsko in plesno-pedagoško delovanje: že vsa leta vodi delavnice ustvarjalnega izraznega plesa, prva pa je pri nas začela poučevati tudi orientalski ples, ki ga posreduje po svoje, pretkanega z osebnim umetniškim nabojem.
Na plesnih odrih in prizoriščih je prisotna neverjetnih 50 let, saj je prvič javno nastopila že z osmimi leti “Moj prvi ples je bil Srnica! Spomnim se, da smo bili v garderobi Opere in nekdo nam je rekel, da je to soba Tatjane Remškarjeve in sem , čeprav je bila baletka, s strahospoštovanjem in tudi ponosom sedela pred ogledalom njene toaletne mizice.”
Kaj mora imeti človek, plesalka, ustvarjalka, da zdrži toliko časa, da ji ni dolgčas, da se ne naveliča, iztroši, zasiti - gibov? “Ples, kot nam ga je posredovala Živa Kraigher, temelji na popolni predanosti celega človeškega bitja. To ni nekaj, kar se naučiš in nato lepo zaplešeš, da je všečno ljudem, temveč je že v osnovi pogoj tvoja osebna izpoved, ki mora biti verodostojna, iskrena, brez manipulacij in špekulacij. To je nekaj, kar dojemaš, spoznavaš, se učiš postopno, saj vedno nate preži past, da bi skušal predvsem ugajati, se sprenevedati ... Zato je bil vsak naš nastop, ne glede na to, kakšen status smo imeli - ali “amaterski”, ali “profesionalni” - zaresen, poglobljen, bil je iztisnjen izvleček tega, kar smo tisti trenutek bili. Zato lahko rečem, da sem na sceni 50 let. Zame je bil - in je še - ples poglavitni del življenja, ne hobi. Kaj me žene? Rekla bi, da predvsem radovednost. Radovedna sem, grozno me zanima, kako je, če tako plešeš, zanima me, ali lahko plešem na različno glasbo in druge spodbude, tu, tam, kjer koli … Spoznavam ter preizkušam vse zvrsti plesa, vsako si želim doživeti skozi lastno izkušnjo.Veseli me, ko mi kdo reče, zapleši nam kaj - in to kjer koli: na odru, v telovadnici, v gostilni, na cesti, v trgovini ... ni mi nerodno, obratno, ob tem začutim toplino, kot bi mi rekli, pridi domov ...”
Tako od tiste davne Srnice ni minilo leto, da Jasna ne bi nastopala: v odročni šoli ali vrtcu pleše za otroke ali za peščico ljudi na odprtju razstave, pa tudi za množice v gledališčih, na festivalih in v televizijskem mediju. S svojim plesom je kot ponosna marginalka neopazno-opazno, brez zunanjega blišča, a z intenzivnim notranjim žarenjem vtkana v slovenski kulturni prostor in čas.
“Telo mineva, a še vedno kaj ostane. Plesala bom do konca - v kakršni koli obliki!”
Neja Kos



“Sodobni ples se je v devetdesetih letih v Sloveniji razbohotil ravno zaradi takih navdušencev, kot je Jasna Knez. S svojim eksperimentalnim pristopom do telesa v gibanju ji je uspelo v dolgih letih pojavljanja v javnosti izboriti prostor sodobnemu plesu v zavesti Slovencev. Spekter Jasninega plesa je neulovljiv kot mavrica. Od krhkih, lebdečih, vetrovnih točk, do krčevitih, statičnih in divjih poz ali gibov v fotografiji Toneta stojka, je Jasnino telo ves čas svobodno, samozavestno in izrazito. Pravzaprav gre ves čas za dvojnost neke sanjske in nematerialne mehkobe ter prvinske svobode mesa, telesnega občutja nezadržanih strasti in energije.” Jasna Hribernik, režiserka
 
“Kot sodobna različica legendarne Isadore Duncan je Jasna Knez (1949,Trst) ostala zvesta avtorskemu soloplesu, ki temelji na improvizaciji in raziskovanju giba, iščoč vedno nove, na naravnem gibu temelječe, a prefinjene plesne oblike.
S svojim plesom je kot prava marginalka opazno-neopazno, brez blišča vtkana v slovenski kulturni prostor in čas.”Neja Kos, plesna kritičarka, vodja plesne dejavnosti na JSKD

“Jasna Knez - slovenski plesni dragulj,” Rok Vevar, plesni teoretik, kritik, Delo

“J. K. - legenda slovenskega sodobnega plesa, samosvoja v trenutkih svojega plesnega speva in eterični igri gibov.” Daliborka Podboj, plesna kritičarka

“Jasna, ti si brezčasna,” Janez Matičič, slovenski skladatelj, na Festivalu komorne sodobne slovenske glasbe, Radenci 2001


SILENT BODY / TIHO TELO

»Gibanje je odhajanje. Ima svoje nadaljevanje in tišino ...«
»MOVING IS LEAVING. IT HAS ITS CONTINUITY AND SILENCE.«



V predstavi »Tiho telo« nadaljujemo z raziskovanjem aktivnega odnosa med telesom in zvokom, zastavljenim v  prvih dveh predstavah  »Ozvočeno telo 1 in 2«, ki izziva našo percepcijo plesa in glasbe ter njunega odnosa. V prejšnjem projektu, kot tudi v novem,  smo razširili iskanje interakcije med telesom in zvokom  na vizualno polje. Ideja je, da telo stoji v centru – v žarišču ter vpliva na druge medije, ki povratno vplivajo nanj.

Medtem ko se v prvih dveh predstavah poslužujemo tehnoloških vmesnikov in se ukvarjamo s širjenjem meje fizične realnosti skozi zvok v prostor, se v tej seriji osredotočamo na vprašanje tišine / tihega telesa. (»…. I went into an anechoic [totally silent] chamber not expecting in that silent room to hear two sounds: one high, my nervous system in operation,  one low, my blood in circulation…« John Cage). Tišine dejansko ni. Tokrat obrnemo realnost pod kožo:  ritem, utrip, misli, nič… in odprejo se nova vprašanja: ne – slišnosti, polnosti - praznine, ne – izrekljivega, izraza – nemega, znotraj – zunaj, molka, itd.
»V vsakdanjiku urbanega življenja se je težko lotiti takšnega projekta. Čutim ga kot borbo proti hrupu – vdiranju zvokov, informacij, bombardiranju z očitnim. V 21. stol. bo primanjkovalo vode in tišine.
Ko najdem stanje tišine, telo spregovori … in ubijem očitno, kajti začetka in konca več ni.«

Koncept, koreografija, ples: Snježana Premuš
Glasba: Ivan Mijačević
Scena, kostum, fotografija: MADSTER
Video: Luka Umek
Grafično oblikovanje: Luks Studio
Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota
Koprodukcija: Flota Ljubljana, Plesni Teater Ljubljana
Partnerji: Zavod Exodos, Ljubljana, En-Knap, Pionirski dom – Center za kulturo mladih

Sponzorji: Cliché, Velana tovarna zaves d.d.

Zahvala: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport




3NITI

3NITI

Koncept in kooreografija  / Concept and choreography: Milan Tomášik
Ples / Dance:  Nina Milin, Teja Reba, Nataša Živković
Glasba / Music:  Sašo Kalan
Lučno oblikovanje / Light Design:  Miran Šušteršič
Kostumi in scena / Costumes and set: Jasna Vastl
Produkcija / Production: zavod Flota
Koprodukcija / Co-production: Plesni Theater Ljubljana, Gibalni inštitut Vija Vaja, Pionirski dom – Center za kulturo mladih
Posebna zahvala/ Special thanks to: Anja Golob, Lidija Podlesnik Tomašik

Premiera / Premiere: 4.12.2008, 20.00, Plesni Teater Ljubljana
Ponovitev / Re-run:  5.12.2008, 20.00, Plesni Teater Ljubljana

O predstavi:

"3NITI je projekt, ki skuša skozi gib osmisliti emotivno telo. Izhaja iz raziskovanja izbranih čustev in stanj, ki jim sledijo, vendar njegove ustvarjalce in ustvarjalke še bolj od slednjih zanimajo prehodi: prehodi med posameznimi čustvi, natančneje točke v razvoju, kjer čustva prehajajo v lastna nasprotja. Iz njih izvira temeljno gonilo predstave."

About the performance:

„3NITI is a project that tries to rethink emotional-body through movement. It derives from exploration of chosen emotions and states that follow those emotions, but its creators are even more interested in the transformations: between certain emotions and more exact at points in development, where these emotions change into their oppositions. From those points, the basic  power of the performance derives.“




KORE WA TADA NO SEN DESU


Koreografija: Martina Dobaj Eder
 
Asistentka koreografije: Vita Osojnik
Plesalke: Ariana Ferfila, Nina Milin, Vita Osojnik, Kristina Pojbič Champaigne, Kjara Starič
Glasba: Marko Urbanek
Lučno oblikovanje: Urša Vohar
Šivanje kostumov: Tina Pavlin

Premiera 22. aprila 2007 ob 20. uri, Stara elektrarna, Ljubljana
Ponovitev 23. aprila ob 20. uri

O predstavi:
Pet različnih karakterjev se želi spojiti v skupino. Vsak od njih je izobčenec, ki želi ugajati. Toda homogena tvorba, ki bi omogočila razvoj inviduuma, ni vzpostavljena.
Kot piše Richard Bach v knjigi Jonathan Livingston Galeb, se posameznik tako močno trudi doseči svojo hitrost, da ga spodnese in se s težavo dvigne od tal. Šele s pridobljenim znanjem se zanj prične novo življenje....

Producentka: Ksenija Kaučič
Produkcija: Flota, zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih prireditev, Murska Sobota
Koprodukcija: Flota, zavod za kulturo, Ljubljana; Plesni teater Ljubljana
Partnerji: Gibalni inštitut Vija Vaja; Bunker, zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih prireditev, Ljubljana
 
Predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mestne občine Ljubljana, Oddelka za kulturo in raziskovalno dejavnost.


NOVA SILA/ VELIKO ŽIVLJENJE JE NEKAJ DRUGEGA/ LA GRANDE VIE C'EST AUTRE CHOSE


Koreografija in ples: Ana Štefanec in Anais Romeo
Glasba: Dalida, URBS, Minx, Sheila Chandra, Gravity, Koom.h
Kostumografija: Nadja Bedjanič
Lučno oblikovanje: Andrej Hajdinjak
Grafično oblikovanje: LUKS studio   
Produkcija: Flota, zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih prireditev, Murska Sobota
Koprodukcija: Flota Ljubljana, zavod za kulturo, Ljubljana
Plesni Teater Ljubljana

NOVA SILA, program zavoda Flota, namenjen predstavitvi mladih plesnih
ustvarjalcev, tokrat predstavlja dve mladi plesalki, Ano Štefanec, ki že od leta
2004 sodeluje pri predstavah Matjaža Fariča ter francosko plesalko Anais
Romeo, ki je zadnji dve leti sodelovala s francosko Compagnie Coline.

Predstava VELIKO ŽIVLJENJE JE NEKAJ DRUGEGA je soočenje dveh mladih žensk z
življenjem odraslega, velikim življenjem. Za izhodišče sta avtorici vzeli točko
prehoda iz varnega sveta otroka v življenje odraslega. Ta prehod pa je
navsezadnje le vstop v krog postavljanja vprašanj in iskanja odgovorov, pri
čemer vedno obstajajo tisti, ki odgovor že vedo. Gre za srečanje tistega, ki že
vstopa v polje neznanega, z otrokom, ki se oklepa vsega znanega. Vprašanja, ki
iščejo odgovor in trenutki, ko preteklost izprašuje sedanjost, se v projektu
izrisujejo prek plesnih solov obeh plesalk, dveh mladih in s tem čistih poetik.


SAMA


Osamljenost je najmočnejša v množici ljudi. Veliko jih govori, pa nihče ne posluša. Veliko se jih spogleduje, pa te nihče zares ne pogleda. Tema, ki je v sodobnem plesu zaživela že v številnih različicah, še posebej v dobi plesnega ekspesionizma, se sprva zdi obrabljena. Kljub temu je bistvo še kako aktualno in problem resničen. Z vsakim dnem bolj in z vsako generacijo znova.

Koreografija: Matjaž Farič
Glasba: Alberto Iglesias
Kostumografija: Alan Hranitelj
Luč: Danilo Pečar
Plesalci: Michaël Albrecht, Julien Andujar, Camille Astorg, Lydie Ballereau, Emilie  Cornillot, Sonia Delbost-Henry, Maud Pizon, Fernando Roldan, Anaďs Romeo, Romain Bertet, Nicolas Chaigneau, Sylvain Riejou
in
Ana Štefanec, Alta Katarina Truden, Matevž Česen

Produkcija: Plesni Teater Ljubljana
Koprodukcija: Compagnie Coline in FLOTA, zavod, Murska Sobota



ZAKAJBIMEKDOUSTAVIL
Zakajbimekdoustavil
 

ZAKAJBIMEKDOUSTAVIL je predstava o srečanjih na posameznikovi poti. Ta srečanja so dogodki, ki nastanejo iz reakcij srečevalcev.
Matjaž Farič bo predstavil avtorski plesni solo z mnogimi nastopajočimi, ki s svojo prisotnostjo vnašajo avtobiografske drobce v premik, zamik in gib plesalca. Predstava kot sintetični projekt noče učinkovati zgolj kot reminiscenca preteklega, pač pa je v njenem ozadju namen po samoironični in samokritični prevetritvi preteklega ter refleksija, ki po zaslugi sodelujočih akterjev doda trenutek aktualnega dogajanja na slovenskih odrih.
Matjaž Farič je k sodelovanju povabil plesalce in igralce, ki so od leta 1986 nastopali v njegovih predstavah. Ti bodo ustavljali, motili in poganjali dogajanje, ki ga zaokroža zadana pot posameznika, prereže pa glasba skupine Kleemar & därectalchex.

Koreografija:  Matjaž Farič

V predstavi nastopajo: Alenka Avbar, Alta Katarina Truden, Ana Štefanec, Andreja Obreza, Dragan Živadinov, Dušan Teropšič, Gregor Kamnikar, Gregor Luštek, Igor Sviderski, Ivan Peternelj, Jana Menger, Jasna Knez, Katja Kosi, Kjara Starič, Lane Stranič, Marinka Ribič, Martina Dobaj Eder, Matej Kejžar, Matevž Česen, Matjaž Farič, Nataša Kos, Nina Mavec Krenker, Petra Pikalo, Ravil Sultanov, Rosana Hribar, Sebastijan Starič, Tanja Skok, Uršula Teržan


Glasba: Kleemar & därectalchex
Oblikovanje luči: Igor Remeta
Grafično oblikovanje: Boris Balant - Luks studio

Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota
Koprodukcija: Flota, Ljubljana
Producent: Ksenija Kaučič

s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mestne občine Ljubljana - oddelka za kulturo


NEMOTELONEMEPESMI
Nemo telo

Koreograf:
Matjaž Farič

Plesalci:
Rosana Hribar
Magdalena Reiter
Ana Štefanec
Alta Katarina Truden
Matevž Česen
Gregor Luštek
Igor Sviderski
 
Glasba: Barry Adamson, Harry Connick ml., Dragan Dautovski Quartet, Doctor Rockit in Maiykesch
Kostumi: Valter Kobal / Oktober
Video in prostor: Matjaž Farič
Luč: Zoran Najdenov
Grafično oblikovanje: LUKS studio

Produkcija: Flota, zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih prireditev, Murska Sobota
Producentka: Ksenija Kaučič

Trajanje predstave 70 minut.

Predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.

Posebna zahvala LUKS studiu, Zavodu Bunker, Plesnemu Teatru Ljubljana, Branku Potočanu.


Topos predstave Nemotelonemepesmi, ki kronološko zaokroža drugo desetletje plesne in koreografske kariere Matjaža Fariča, je svet, ki narekuje srečo, zadovoljstvo in uspešnost kot nenehni imperativ.

Predstavo določa hitro prepletanje zgodb in zasuki središča dogajanja, v vzdušju, kot ga poznamo z zabav, kjer se množica ljudi zabava drug mimo drugega. Za vsem hrupom, postavljaštvom in površnim hitenjem ostaja velika ranljivost, želja po iskrenosti, solzah. Med navideznimi prizori zabave plešejo plesalci svoje strasti, strahove, pričakovanja, žalost in veselje. Okoli njih se vrtinči hrup in umetno vzhičenje. Oddaljenemu opazovalcu postaja dogajanje vse bolj tuje; jezik, ki ga vsevprek govorijo prisotni, vse bolj nesmiseln.

Spremljamo prizore, v katerih želijo osebe pripovedovati svoje zgodbe, pa zaradi različnih preprek tega ne zmorejo. Glas jim zastane v grlu, se razlije po telesu in pošlje besede v noge. Njihov gib pripoveduje namesto glasu in zdi se, da gledamo neme pesmi. Želja po nenehnem zadovoljstvu žene osebe na odru v hlastanje za dogajanjem. Strah pred mirovanjem sproža v nekaterih paniko. Razum drugih hromijo velika pričakovanja. Storili bi vse, da se prijetni trenutki ne bi končali, zato nenehno izumljajo novo, nesmiselno dogajanje, ki pomaga odložiti povratek v vsakdan.


NOVA SILA / RING
RING

KOREOGRAFIJA: Martina Dobaj Eder
PLEŠETA:  Špela Tovornik, Nataša Tovirac
DRAMATURGIJA: Bojana Kunst
KOSTUMOGRAFIJA: Mateja Benedetti
MONTAŽA, SNEMANJE, REŽIJA GLASBE: Marko Gutman
LUČ: Andrej Hajdinjak
VIDEO: Dušan Teropšič, Neža Trobec Teropšič   

PRODUKCIJA: Flota, zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih prireditev, Murska Sobota
KOPRODUKCIJA: Plesni teater Ljubljana

Predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.

Koreografinja Martina Dobaj Eder je v Ring postavila dve plesalki (Špelo Tovornik in Natašo Tovirac). V prvem delu ustvarjalnega procesa je strogo zamejila njuno postavitev v prostor in način njunega gibanja ter se posvetila raziskovanju gibalnih struktur. Drugi del procesa pa je te gibalne strukture naključno in odprto prepletel ter se prevesil v raziskavo med omejitvijo in možnostjo, ki jih sama odločitev o omejitvah vzpostavlja. Omejitev je namreč tudi možnost svobode drugačnih situacijskih posledic in možnih smeri delovanja. Koreografska struktura tako že ni jezik, pač pa pogoj za možnosti jezika, ki se vzpostavi šele skozi naključje in odprtost.
 
Čeprav je Ring zamejeno polje, v katerem so premiki nastopajočih vnaprej predvideni, pa so prav znotraj teh zamejitev vse možnosti odprte. Telo je pripravljeno, zbrano, njegova moč in kvaliteta sta premerjeni, oblikovani v prostoru in ritmični v času. A v vsakem, še tako načrtovanem gibanju telesa, je vedno navzoča tudi odprtost, naključje, ki se ne ozira na omejitve. To je odprtost misli, ki je prav zato, ker je neposredno doma v telesu, tesno prepletena s situacijo. Misel deluje skladno z občutjem. Prav zato te lahko, kot pravi Brian Massumi, prisili, da poiščeš mejo ali manever, o katerem se ti ni niti sanjalo, da si ga sposoben, in ki  se ga nisi mogel domisliti po enostavni poti.
Bojana Kunst



Raymond Cousse

OTROČARIJE

Monodrama
Enfantillages, 1984

Prevajalec Aleš Berger
Režiser in igralec Dejan Pevčević

Koprodukcija FLOTA in MGL
     
To je zgodba otroka v svetu odraslih. Osrednji junak je osnovnošolec približno sedmih do devetih let, zdrav, razmišljajoč in iskriv fantč, poln domišljije in željan raziskovanja življenja. Avtor preko izpovedi tega nepokvarjenega in neobremenjenega človeškega bitja podaja svoj nevtralni komentar sveta lahkotno, igrivo, komično, a hkrati tudi kritično, pretresljivo in tragično govori o družbi, življenju, odraščanju, strahovih, erotiki, smrti …



NOVA SILA / DILEMA

koreograf: Matevž Česen
plešejo: Nataša Pilipovič, Nuša Peternelj, Matevž Česen
glasba: Maiykesch
kostumi: Davorka Požgan
oblikovanje luči: Tomaž Štrucl

Nova sila je program zavoda Flota, ki je namenjen predstavitvi najprodornejših mladih
plesnih ustvarjalcev v Sloveniji.V letošnjem ciklu se bo predstavil plesalec in koreograf
Matevž Česen s svojim prvencem, ki nosi naslov Dilema.
produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota
producent: Matej Fišer
umetniški vodja: Matjaž Farič

koprodukcija: Plesni Teater Ljubljana

predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo RS


BARI


Nastopajo: Ana Štefanec, Alenka Avbar, Dejan Pevčević, Igor Sviderski
Koreografija : Matjaž Farič
Zvočni zapis: Bogdan Szyber, Carina Reich
Glasba: Maiykesch
Oblikovanje luči: Danilo Pečar
Kostumografija: Maja Čop, Valerija Kelava
Besedila: Alenka Avbar, Dejan Pevčević
vodja projekta:Matej Fišer

Ko si poskušaš zamisliti kraj, ki ga ne poznaš, ustvarjaš novo podobo s sestavljanjem
in razstavljanjem spominov na pretekla potovanja. Iz drobcev osebnih izkušenj sestavljaš
potovanje, ki se ni zgodilo. Zdi se, kot da bi gradil osebo iz koščkov vtisov – spominov
na barve, vonjave, občutke in… morje.

Producent :
Flota, Zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih prireditev, Murska Sobota

Koproducenti:
Intercult, Stockholm, Sweden,
Plesni Teater Ljubljana